LJUBLJANA – Čeprav se 50-letni obtoženi morilec Slobodan Bobić z vzdevkom Bobo ne zagovarja, trdi le, da 2. junija na vrtu hiše Šoškovih v Zalogu ni pokončal soseda Jana Šoška (50-letnika so sicer klicali po prejšnjem imenu Miha), ponuja svoje teze. Toda predsednici velikega kazenskega senata okrožnega sodiča Špeli Koleta niti na misel ne pride, da bi prisluhnila njegovi pripovedi, da so se Mihu zagotovo maščevali drugi ljudje, pleteničenju o obsodbi zaradi posilstva, Miha pa naj bi, tako Bobo, skupaj z njegovim bratom pred sedmimi leti s sveta spravil znanca Aleša. »Nismo zato tukaj!« je ostra Koletova. V sodni dvorani so namreč zato, ker Bobu sodijo po obtožbi, da je na grozovit način najmanj 37-krat s sekiro po glavi in telesu udaril nemočnega invalida brez ene noge in ga umoril.
Od kužka ne bi bilo toliko krvi
Sprva se je govorilo, da naj bi Šoška umoril po sporu, ko je ponorel zaradi laježa njegove čivave. Vendar, tako Šoškova žena Mateja, »nimam razlage, zakaj je ubil mojega moža. Ko sta bila stara okrog 20 let, sta bila prijatelja, zadnjih 15 let pa se z Bobom nismo pogovarjali, ker je bil čudak. Vendar z Mihom nista bila skregana in Bobo se ni nikoli pritoževal nad našim psom.«
Bobić torej krivdo za zločin, zaradi katerega mu preti 30 let zapora, odločno zavrača, sodnijo pa je po včerajšnjem uvodnem dnevu sodnega procesa lahko zadovoljen zapuščal tožilec Marko Godec. Njegovi kronski priči namreč vztrajata, da sta 2. junija nekaj minut pred poldnevom videli Bobića na Šoškovem vrtu.
Klavdija P. je k Bobićevim prihajala kot negovalka Bobove matere in tudi tistega dne je bila pri njih. Ko je oskrbovala invalidno žensko, se ji je še zdelo čudno, zakaj Boba ni naokrog, kot je bilo običajno. »Potem pa sem od zunaj zaslišala nenavadne zvoke. Cak, cak, cak. Pogledala sem skozi okno in zagledala neprijeten prizor. Od Bobićevih sem zbežala domov, živim v bližini.«
Čeprav je ograja med dvoriščem sosedov precej visoka, je skozi okno torej videla Boba na Šoškovem vrtu »od prsi navzgor. V rokah je imel sekiro, s katero je zamahoval, po obrazu pa mu je špricala kri. Hudo je sekal, a nisem videla, po čem. Bil je v taki pozi, kot da bi sekal drva. Pomislila sem na psa, čeprav mi je danes jasno, da od enega kužka ne bi moglo biti toliko krvi.« Sekanje oziroma zvoki cak, cak, cak, so sicer po njenem trajali kar 20 minut.
Ali je koga ubil? Žal.
Ko je Klavdija zbežala od Bobićevih, je poklicala njihovo sosedo Urško B., ki se je kmalu pripeljala mimo v minibusu, in ji povedala, da je Bobo ves krvav in da se ji zdi, da je s sekiro ubil Mihovega psa. »Z avtobusom sem parkirala na pločniku. Ker je sedež precej visoko, sem lahko videla Boba, kar ene pet minut sem opazovala, kako je zamahoval. Bil je krvav po obrazu,« je kot priča povedala Urška.
Pograbila je telefon in poklicala 113. »Policija, prosim,« se je oglasil dežurni policist.
»Lep pozdrav. Tule je en sosed čisto krvav, ne vem, ali koga kolje, ne vem, kaj se dogaja. Bobić se pišejo, Zalog, Delavska ulica, to so vrstne hiše. Vidim, da je ves krvav po obrazu. Ne vem, kaj ali koga je ubil. Gospod, tukaj se nekaj dogaja. Ne vem, kaj kolje. Ne vem.«
»Ali kaj drži v roki?«
»Me je klicala ena punca, da ima v rokah sekiro. Ne vem, pojdite raje pogledat. Pridite hitro. Jaz moram v službo, otroke vozim, pa moram šibat.«
»Prav, zmenjeno.«
»Ok, hvala lepa, na svidenje.«
Poleg tega posnetka so včeraj v sodni dvorani predvajali še enega, ko je Urška slabo uro pozneje znova poklicala Operativno-komunikacijski center.
»Halo?« se oglasi moški na 113.
»Ja, lep pozdrav, a sva midva prej govorila?«
»Midva sva govorila, ja.«
»Kaj je bilo? Ali je vse v redu ali je koga ubil?«
»Žal. Ne bom nič komentiral.«
»A je vse v redu?«
»Ni. Ne bova več komentirala tega.«
»Razumem, razumem, ampak, da ne bi bilo, da sem brez zveze poklicala.«
»Ne, ne, ne, je že v redu. Prav. Adijo,« je policist odpravil Urško, ki je bila po tem, ko je izvedela, po kom je Bobo v resnici udarjal s sekiro, »čisto paf«.
Tudi od Bobićevih klic na 113 Skrivnostna prijava na policijo o tragediji v Zalogu je prišla tudi z domače telefonske številke Bobićevih. Še preden pa se je operater oglasil, je slišati glas moškega, ki pravi: »Al nemoj reči, da sam ga ja ubio, ti samo reci, da ga je netko drugi. Netko drugi, da ga je ubio.« Ko sliši »Policija tukaj«, klicatelj pove: »Tukaj na Delavski ulici 7 leži sosed na tleh. Šoško se piše.« Tožilstvo je prepričano, da je posnet ravno Bobov glas, ko nekomu naroča, kako naj govori policistom. |