KOČEVSKA REKA – Ne le z ovco, ki je od nekdaj najboljši priboljšek za lačne želodce, tudi z govedom in osli se zadnja leta gostijo volkovi. Katici Jurič iz Grčaric se še vedno, čeprav je od tega že desetletje, pred oči prikradejo prizori skoraj stotih ovac s pregriznjenimi vratovi, razsuti po travniških grbinah na robu gozda in v podrasti nedaleč od doma. Dve leti je poskušal Jurij Zidar, mladi kmet iz Sušij, odvrniti ducat krvolokov, ki so mu na pašniku tik pod počitniškim naseljem na Travni gori zaklali deset krav, letos pa se večkrat lotevali tudi kobile; gospodar pokaže sledi zobovja po stegnu varuhinje goveje črede. Nedaleč so se lakotniki na domačiji na bližnjem notranjskem območju na domačiji lotili osla. Povsod so svojo krvavo sled izpisali enako. Praviloma izberejo najšibkejšo žrtev. Nato jo trop preganja in utruja, tudi več ur. Ko žrtev omaga, jo trop obkroži in neusmiljeno napada z ugrizi po vratu in zadnjici.
Celo konji na paši, sredi vasi, ob prometni cesti, pod sojem žarometov, lučaj od šole, kulturnega doma, cerkve, velikega podjetja... niso varni. Niti več deset vaških psov čuvajev, ki menda začutijo strah pred tropom in obmolknejo, ko se ta loti žrtve. »Niti sanjalo se mi ni, da bodo volkovi v naselju Kočevska Reka planili na breje kobile oziroma teden dni staro žrebe v ograji z električnim pastirjem,« potrta dan po lomastenju večjega tropa volkov, bilo naj bi jih deset, pravi Polona Novak. Z možem Janezom sta se leta 1997 priselila iz Dobrepolja in do leta 2003 na farmi ohranjala mlečno proizvodnjo. Od takrat ekološko kmetujeta z rejo 85 kobil quarter in posavske pasme ter 80 glav krav dojilj. Travniki in pašniki merijo 190 hektarjev, živina je, takšna je ekološka usmeritev, ves čas na izpustu.
Našli kosti in odtise tac
»V času žrebitve vedno zgodaj stopim za ograjo in opazujem. Kobile začutijo to bližino in se vedejo bolj sproščeno, a je bila to jutro po napadu volkov štirinajstletna Gina nekako otožna, čeprav je leže že žrebila. Polovica mladiča, z glavo naprej, je bila že zunaj, poskušala sem ga vleči, a ni šlo. Zataknilo se je tudi, ko je prišel mož, šele s pomočjo soseda smo trije z muko le rešili žrebeta in ga položili na pašnik,« je Poloni odleglo. Žal se je nato odstrla razsežnost nočne kalvarije ob iskanju nekaj dni starega prvega žrebička sedemletne kobile Josie, ko so bili še prepričani, da je z Gino in zarodom vse v redu.
Mar ni kam zbežal, jo je zaskrbelo. Sosed, ki je šel naprej, je kazal na ostanke raztrganega žrebička. Pravzaprav je bil oglodan, saj so po zelenici, sled pa je vodila proti barju, našli razvlečena čreva, požiralnik, razsute kosti..., le rep je ostal cel. »Mati kobila je žalostno zrla, zagotovo je, sodeč po potacani travi, neutrudno branila žrebe,« se Poloni, ki je nosilka številnih nagrad in priznanj v vestern tekmovanju s pasmo quarter v Avstriji, orosijo oči.
Tudi odtisi tac v blatu so izdali krvoloke. Ni bilo več dvoma, da so klavci volkovi, ki so, tako pričajo lovci, pred tem opazovali kobile. Tisto noč, ne da bi kdor koli slišal, so preganjali žrebe in ga pohrustali, nato pa so se zapodili še v brejo kobilo. Pregon tropa je pospešil Ginino predčasno žrebitev, so skomignili in se vrnili, da bi ji pomagali. Žrebička so obrnili, na njegovemu vratu pa je zazijala velika brazgotina. Večkrat je bil živ ogrizen. Kobila je preživljala hude ure, saj se je breja pred kotitvijo težko branila zobovja napadalnega tropa, ki ji je obžrl zadnjico in stegno. Na kliniki za kopitarje v Ljubljani bo ostala nekaj dni z diagnozo hude travme, povečanega utripa in nevarnih poškodb. »Samo, da bi preživela,« se nadeja Polona.
Novakovi so po napadu volkov utrpeli veliko škodo. Povrnitev stroškov, ki naj bi bili krepko čez dvajset tisočakov, bodo izterjali prek odvetnika, saj je odškodnina, ki jo v teh primerih ponuja država, simbolična, postopek pa dolg. Še bolj so na trnih, kako na izpustu obvarovati čredo, saj se bo veliko krav telilo, posavske kobile pa žrebile, pred tropom, ki se bo zagotovo še vrnil.
Poškodovali tudi ponija
V noči na sredo so volkovi, domnevno isti trop, na kmetiji v Nemški vasi pri Ribnici poškodovali konja, ponija. A kot je dejal Miran Bartol s kočevske območne enote zavoda za gozdove, primera ne gre pripisati nekemu novemu pojavu »volčjih razvad«. V Kočevski Reki imajo volkovi čez travnike in pašnike svoj sprehod, takrat pa je kobila povrgla in so zavohali kri. Takrat so napadli, to pa je bilo usodno za žrebeta oziroma kobilo. »Ocenjujemo, da se v tem tropu giblje od osem do deset volkov. Težko pa rečem, koliko jih je bilo tisto noč,« je še dejal Miran Bartol.
| Napadi še vedno redki Pogled na obgrizeno mrtvo domačo žival je grozljiv, toda slovenska statistika napadov volka na domače živali govori, da je škode v primerjavi z drugimi območji v Evropi pravzaprav malo. Po zadnjih podatkih v Sloveniji živi 52 volkov, porazdeljenih v deset tropov. Kot nam je povedal dr. Hubert Potočnik z biotehniške fakultete, t. i. ponavljajočih se napadov na drobnico in druge živali skoraj ni več. »Pred leti so nekateri kmetje dobili tudi 80.000 evrov odškodnine za škodo po zvereh. Danes zaradi učinkovitejšega varovanja čred takih primerov nimamo več. Sistem je domišljen tako, da rejci ob pričakovanih napadih umaknejo denimo breje živali bliže hišam oziroma na varno. In deluje.« Tudi sicer se slovenski volkovi prehranjujejo skoraj izključno z divjimi živalmi, plenom v gozdovih in ne iz ograd. »V Španiji in na Portugalskem imamo območja, kjer prehrana volkov temelji na domačih živalih, ponekod drobnica in drugo predstavlja tudi 80 odstotkov vse volčje hrane. Pri nas je imel pred leti največji odstotek volčji trop Slavnik, izmerili smo, da mu drobnica predstavlja 20 odstotkov prehrane. Pa še to zaradi enega samega rejca, ki ni poskrbel za varnost črede, za ograjo. Na koncu mu je res manjkalo 50 ovc, a ni zahteval odškodnine.« Rahlo povečan odstotek deleža volčje prehrane v domačih živali ima morda še trop na Vremščici: »Volkovom na Notranjskem pa domače ovce in drugo predstavlja morda 2 do 3 odstotke v prehrani.« Kar je običajno in zanemarljivo malo. S takim deležem lahko zagotovo sobivamo z volkovi. |
