KRANJ – Na začetku leta sta se pred staro pošto v Kranju najprej sprla in potem še stepla kosovska Albanca Kryeziu Shkelzen in Fadil Zulfaj. Zulfaj je po prepiru hotel kraj dogodka zapustiti, kot so poročali takrat policisti, pa naj bi Shkelzen stekel za njim, ga večkrat počil po obrazu, nato pa še zabodel najprej v ramena, potem pa še v predel dimelj. Uporabil je osemcentimetrski nož na preklop. Shkelzen je zbežal, a so mu fantje postave kmalu prebrali pravice kot priporniku ter ga pospravili za zapahe. Na predobravnavem naroku krivde ni priznal, še to je napovedal, da bo prek zagovornice vložil kazensko ovadbo proti Fadilu Zulfaju, ki je bil v januarskem prepiru težje ranjen. Če ga spoznajo za krivega, mu grozi od pet do petnajst let zapora.
Zagovornica Mateja Likozar Rogelj je podala ugovor: »Obtoženega se preganja za uboj, a iz obtožnice ne izhaja, da je razvil svoj naklep. Šlo je zgolj za prepir med dvema osebama, ki se je končal, kot se je. Tožilstvo povzema indice izvedenca medicinske stoke, ki govorijo o namernem poškodovanju. To ni naloga izvedenca. Gre za neprofesionalno delo izvedenca, ki mu je tožilstvo slepo sledilo. Tudi obtoženi je zadobil poškodbe v predelu ušesa in zlom nosne kosti.« »Leta 2008 sem prišel v Slovenijo, zahvaljujem se državi, da me je sprejela in mi dala možnost zaposlitve,« je na začetku zagovora dejal obtoženi in opisal dan, zaradi katerega je pristal na sodišču: »Na prehodu za pešce med Manjano in McDonaldsom v Globusu me je nepričakovano napadla neka oseba. Nisem vedel, kdo me je napadel, saj sem padel na tla. Udaril me je večkrat. Prišel je Krasniqi in naju razdvojil. Pri Kiku me je še enkrat napadel, porinil me je, padel sem po tleh, udaril sem se v glavo. Ob tem me je še udarjal v glavo, poškodoval mi je oko in nos in ličnico. Zgrabil me je za grlo in vrat ter pritiskal ob asfalt. Potem ne vem, kaj se je zgodilo. Prišel je znanec, ki naju je ločil. Šel sem do stanovanja, krvavel sem, izpiral sem si nos. Poklical sem kolega, da me odpelje do zdravnika, pa sva šla prej še na policijo. Oni so me odpeljali do zdravnika in potem še v Ljubljano. Čaka me operacija poškodovanega očesa, tudi v ušesu imam še vedno močne bolečine in v glavi. Zdravnik v priporu mi je predlagal slikanje glave.« Obtoženi je o nožu, ki ga je imel pri sebi, povedal: »Prišel sem s poti in ga imel za rezanje kruha, klobase in jabolka. Hrano sem pojedel, nož pa sem pozabil v žepu. Kako sem uporabil nož v prepiru, se ne spominjam. Bolela me je glava. Imel sem občutek, da me hoče napadalec ubiti. Zgrabil me je in davil. Je tudi večji in močnejši od mene.« Dejal je še, da ni nikoli napadal ali kar koli ogrožal drugega. Obramba je predložila sodišču izvedensko mnenje Matjaža Veselka, drugega izvedenca medicinske stroke, kot ga je imelo sodišče, in na naslednji narok bo moral pristopiti tudi on kot strokovni sodelavec obrambe.
Na prostor za priče je stopil Fadil Zulfab, ki naj bi mu skušal Shkelzen z nožem odvzeti življenje. »Vztrajam, da sem oškodovan. Verjamem, da bo sodišče sprejelo pravično sodbo. Govoril bom resnico. Bil sem namenjen na občino, slučajno sem videl Shkelzena. Ta me je, ko je prihajal iz kavarne, provociral in ob tem sem se ujezil, pa sem ga udaril. Šel sem stran, naključno sem se obrnil in videl, da gre z nožem za menoj. Rekel mi je, naj se zaustavim, rekel mi je, da mi bo jebal družino. Hotel sem naprej domov, pa sem se bal, da me ne bi zabodel v hrbet. Z zaprtim nožem me je udaril pri očesu. Kdaj me je zabodel v ramo, nisem čutil. Ko me je zabodel v nogo, sem vedel, da moram čim prej poiskati zdravniško pomoč.«
Sojenje se bo kmalu zaključilo, le še izvedenca medicinske stroke se bosta domenila o poročilih, govori tožilstva in obrambe pa so zagotovo že spisani.