LJUBLJANA, NOVO MESTO – »Povzročiteljice nočem nikakor pribijati na križ, ampak naj se sodnica in tožilka zamislita. To ni kazen, ki bi si jo človek lahko zapomnil. Še manj pa, da bi bila vzgojna.« Tako se je na leto dni pogojne zaporne kazni, ki jo je na novomeškem okrožnem sodišču zaradi smrtne prometne nesreče dobila 27-letna Alma Čuskić iz Sodražice, odzvala Maja Voglar, hči pokojne Vesne Voglar. Ta se je 16. julija 2015 s partnerjem Romanom Paškulinom z motorjem znamke Yamaha XVZ 1300 iz Ljubljane odpravila proti hrvaškemu otoku Ugljanu, tja pa ni nikoli prišla.
»Jaz, moj otrok in mož smo bili takrat na morju,« se spominja Maja Voglar. Ravno so začenjali dopust. »Sediš na morju... potem pa telefon. Ob šestih zvečer me je klicala tašča in mi rekla, da me je iskala policija,« pripoveduje o tistem črnem četrtku. Obvestilo, da je bila v nesreči huje poškodovana njena mama, partner pa da je umrl, je bila za Voglarjeve velik šok. Naslednjega dne so se vrnili v Slovenijo.
»Onadva sta bila skupaj šest let, potem ko mi je oče umrl zaradi raka. Bila sta zares srečen par. Roman je bil zelo umirjen, dober in spravljiv človek. Moja mami je skrbela za moje stare starše. Tudi njiju je njena smrt zelo prizadela. Njen partner je bil še aktiven, delal je na Elektru Ljubljana, mami pa je bila že v pokoju. Zelo veliko sta tudi hodila po hribih in se pri nas večkrat oglasila. 'Živjo, na kavo sva prišla,' sta nas pozdravila. Tristo na uro ti manjkata,« s solznimi očmi pripoveduje Maja.
Ujeta v telesu
Ura je bila nekaj minut pred pol peto popoldne, ko se je Čuskićeva v golfu peljala od Črnomlja proti Podturnu pri Dolenjskih Toplicah. Za volan je sedla v Črmošnjicah, kjer je še možu poslala SMS-sporočilo, da se bo vsak čas odpravila proti domu, nato pa speljala. Na sovoznikovem sedežu je imela v lupinici sinčka. Vožnja je trajala vsega pol minute, saj je po tem, ko je pogledala sina, ki je zajokal, le še močno počilo zaradi motorja, ki ga prej ni videla, sprožila pa se je tudi zračna blazina. Almin avto je ostal v obcestni varnostni ograji, oba motorista, torej Romana in sopotnico Vesno, pa je vrglo čez ograjo. Za prvega so bile poškodbe tako hude, da je umrl že na kraju nesreče, huje poškodovana Vesna pa je bila odpeljana v bolnišnico, kjer je umrla po štirih mesecih in pol. »Čutila je gromozanske bolečine. Ujeta je bila v svojem telesu. Levo nogo so ji morali odrezati. To se je gnojilo... imela je vse mogoče bolnišnične okužbe. K njej brez rokavic in maske nisem mogla iti,« se najbolj žalostnih časov spominja Maja. Mislila je, da bo povzročiteljica nesreče pravično kaznovana.
»Pričakovala sem odgovornost tožilke in sodnice do umrlih, da izrečeta realno obsodbo, in ne nagradne kazni. V sodbi, ki sem jo nato dobila domov, je bilo v zadnjem odstavku navedeno, da nihče od upravičencev ni napovedal pritožbe. Kako naj se človek pritoži, če ni vabljen na obravnavo?« se sprašuje Voglarjeva in dodaja, da je bila vabljena na prejšnji predobravnavni narok, a je odpadel. Na naslednjega pa ne. Dobila je le obvestilo, kdaj naj bi to bilo, in poziv za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. »Kar pa ni vabilo. Zahtevka nisem imela namena zahtevati, saj so vsi taki zahtevki napoteni na civilne tožbe, kar bi po naših merilih pomenilo vsaj še dve leti stresnih dogodkov,« meni.
Alma Čuskić, ki je bila zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti obsojena na leto dni pogojne kazni s preizkusno dobo treh let in polletno prepovedjo vožnje z avtomobilom, je nesrečo na sodišču obžalovala. »Vse bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in da bi se stvari odvrtele drugače. Težko mi je, sploh pa so me zabolele izjave nekaterih, da sem pobegnila s kraja nesreče. To ni res. Poškodovanima sem poskušala pomagati, vendar jima žal ni bilo pomoči,« je povedala in dodala, da se trudi živeti s tem, kar se je zgodilo, in da je zaradi psihičnih težav hodila k psihiatru. »Vsak dan se spomnim na nesrečo, sicer ne podoživljam več vsega, a živim z njo.« Sodnica Irena Matekovič, ki je sprejela sporazum o priznanju krivde, ki ga je obsojenka že pred narokom podpisala s tožilstvom, pa je poudarila, da je kazen res mila, a da je huje kot kazen dejstvo, da Čuskićeva temu, kar se je zgodilo, verjetno nikoli ne bo mogla ubežati. Zagotovo pa bo, kot je še dejala, že kazen opominjevalne narave dosegla svoj namen. |
Po izreku sodbe so jo najbolj zmotile ugotovitve, da bi verjetno motorist nesrečo lahko preprečil, če bi s svojim motorjem vozil bolj ob desnem robu ceste, saj ima chopper pri gibanju skozi ovinke daljšo linijo. Za povzročiteljico nesreče so ugotovili, da je zapeljala le pol metra čez sredinsko črto.
Ne more biti kriv
»Kolikor mi je znano, je tvoj vozni pas namenjen samo tebi, in ne nasproti vozečim avtomobilom. In ko se pelješ po cesti, v svoj desni ovinek, pelješ bliže desnemu robu cestišča, in ne levo čez črto. Pri tem nima linija težkega motorja prav nič. Mami in njen partner sta z motorjem prepotovala pol Evrope in nikoli nista vozila prehitro, prej prepočasi,« pravi sogovornica, ki želi oprati ime svoje mame in njenega partnerja.
»Rada bi, da se javnosti pokaže resnica. Tukaj je on že skoraj sokriv. To pa ne. Ne moreš biti kriv, če nisi.« Moti jo tudi to, da se izjava obsojenke o dogajanju po nesreči ne ujema z izjavo očividca. Prva je namreč povedala, da ji je po trku uspelo splezati iz avtomobila skozi sovoznikova vrata in je najprej poklicala policiste. Potem pa priskočila na pomoč motoristu in sopotnici, a je kmalu izgubila zavest. Moški, ki je prišel le nekaj sekund po nesreči, pa je v eni izmed revij opisal, da je gospa v avtu takrat kričala in hotela vedeti, kaj je z motoristoma. »Povedal sem ji, da je motorist žal preminil, in ko je prišla njena sestra, sva jo odpeljala malce stran, jaz pa sem odšel k drugi udeleženki nesreče,« je še dodal.
Maja Voglar ob vsem tem meni, da se takšna nesreča lahko zgodi vsakemu. »Zato povzročiteljice ne mislim sodno preganjati, saj se mi smili. Smili tudi zato, ker se oklepa laži«. Pričakovala pa je bolj vzgojno kazen, denimo 960 ur družbenokoristnega dela v Soči na oddelku, kjer ležijo poškodovani po hudih prometnih nesrečah, »ter odvzem in ponovno opravljanje vozniškega izpita, vključno z varno vožnjo, ki ga mora opravljati vsak, ki naredi tudi mnogo manjši prekršek brez tragičnih posledic«.
