LJUTOMER – Kako ironično! Včerajšnji dan je bil po dolgem času eden tistih, ki je ljudi v Prlekiji po dolgih turobnih dneh obsijal s soncem. A sončni žarki nad najvišjim vrhom Jeruzalemom včeraj niso bili prav nič spodbudni za 72-letnega Ljutomerčana Štefana Koheka. Nasprotno: Štefan je bil, milo rečeno, žalosten.
Kako ne bi bil, ko pa je s prijateljem Jožetom Cmagerjem ob svojem vikendu v Hermancih po ograjenem oboru, v grmovju, travi in gozdičku, pobiral svoje štirinožne ljubljence, prikupne japonske prašiče, ki so jih raztrgali potepuški psi. Čeprav je tudi sam vajen krvi, saj je dolgoletni lovec, se mu je paralo srce ob pogledu na »pokopališče«, ki ga je sprejelo že v sredo popoldne. Solze je skrival, a jih ni skril, najbolj pa boli, da nikakor ni mogel pomagati svojim pujskom, ki jih je imel nadvse rad.
Japonske svinje v Sloveniji sicer niso prav znane. Gre nekako za pol divje živali, ki so se vanj pravzaprav zaljubile, enako tudi on vanje, in v nekaj letih se jih je – od dveh parov, ki jih je dobil od prijatelja izpod Rogle – namnožilo več kot 30. Nekaj jih je bilo starih že štiri, tri, dve in eno leto, nekaj pa celo nekaj mesecev. V naslednjih dneh jih je nekaj sicer nameraval zaklati in pospraviti v zamrzovalnik za praznike in za zimo nasploh, saj gre za zdravo in kakovostno meso, ki nima veliko maščob. A zdaj so mu ostali le še štirje... Naštel je 28 mrtvih, a poklanih v bližnjem gozdu jih je menda še nekaj.
Napadla sta ga
»Hudo mi je, da huje ne more biti. Ko sem predvčerajšnjim popoldne doma v Ljutomeru končal spravljanje drv za kurjavo, sem se kot običajno odpravil sem, da bi svojim pujsom dal koruzo. Takoj ko sem prišel do ograje, sem videl, da je nekaj narobe, saj ni bilo nikjer nobene živali, čeprav so običajno vse pritekle do ograje, kot da bi me želele pozdraviti. Stopil sem v obor in najprej videl dva prašiča ležati, potem pa še več, a ko sem videl, da so krvavi, sem stekel po puško. Šel sem znova do njih, do ograde, ko sta me napadla dva večja psa. In medtem ko je rumeni, mislim da je šlo za zlatega prinašalca, le nekoliko zarenčal, je drugi, črni, domnevam, da gre za mešanca z nemškim ovčarjem, stekel proti meni. Ustrelil sem, in to je oba nagnalo v beg. Če bi imel kakšno močnejše orožje, bi ga gotovo usmrtil, a je bila puška očitno preslaba. Kljub temu je dobro, da sem puško imel pri sebi, kajti prepričan sem, da bi me psa napadla in najbrž tudi raztrgala podobno kot moje pujse,« žalostno razlaga Štefan Kohek, ki si je pokojnino zaslužil z delom v avstrijskem Gradcu, zdaj pa si čas krajša z japonskimi prašiči ter s skrbjo za stalež divjadi, saj je tudi lovec, ob tem pa ureja še zanimiv etnološki muzej.
Kriv človek
V šoku, jezi in žalosti za svojimi ljubljenci je šel okrog do sosedov pogledat, ali ima kdo psa, ki sta bila v njegovem oboru. Seveda ni našel ničesar, saj tudi če je pri kom videl podobne pse, so mu trdili, da njihov štirinožec nikoli ne gre od doma. Poklical je policiste, ki so lahko le naredili zaznamek, obljubili pa so mu, da bodo skušali poiskati štirinožne storilce. Našega sogovornika moti, da je v Prlekiji preveč potepuških psov, ki nenadzorovano hodijo naokoli, ubijajo divjad, pa tudi domače svinje, drobnico ipd. »Nekaterim sosedam pogosto raztrgajo kure, a se tukaj nič na da urediti, saj lastniki nimajo nobene želje, da bi se kaj spremenilo. Malo jim je mar za lastnega psa, saj ga ne hranijo, in potem si žival išče hrano ter pobija tuje živali,« pravi Štefan, ki odločno zavrača očitke nekaterih, da ne bi smel streljati na psa, čeprav mu je raztrgal svinje. »Bilo je... jaz ali on! Kajti ponavljam, če ne bi bilo puške, bi me gotovo krvoločno napadel, saj se mu je videlo na očeh in zobeh. Zato upam, da bodo vsaj policisti držali obljubo in obvestili tudi veterinarje v okolici, naj bodo pozorni, če bi kdo pripeljal ranjenega psa. Ali pa, če bi naenkrat iz neznanega vzroka izginil kakšen čipiran pes. Če najdejo lastnika psov, ki sta to storila, bom zahteval najmanj 3000 evrov odškodnine, čeprav trpljenja ubogih pujsov nič ne more poplačati,« dodaja ogorčeni sogovornik.
Tudi pomurski ljubitelji živali so prepričani, da psa nikakor nista kriva, da se je zgodil še en pomor nedolžnih živali. »Vedno je kriv človek, psi se pač ne smejo puščati brez nadzora!« obsoja lastnike kosmatincev predsednica Društva za zaščito živali Pomurja Breda Habjanič in dodaja: »Treba je kaznovati lastnika psov, da se enkrat za vselej, ne le v tem primeru, naučijo, kako je treba za živali ustrezno skrbeti.
