KRANJ – Konec septembra je nekdanji lokalni politik Blaž Kujundžič v Škofji Loki z avtomobilom zbil župana Miho Ješeta, ki se je s kolesom peljal na delo. Po obtožnici tožilstva je Kujundžič namerno povozil župana in ga hotel ubiti. Po dejanju je povzročitelj odpeljal na policijsko postajo in se naznanil. Ko so ga povprašali, zakaj je to storil, je odvrnil, da mu župan ni bil všeč. Kot neke vrste lokalni atentator, torej, a se je po pričanju izvedenke psihiatrične stroke ter tudi njegovi izpovedi razvedelo, da je višja državna tožilka Helga Dobrin po slišanem razmišljala o omilitvi obtožb.
Kujundžič je trdil, da ni želel vzeti življenja loškemu županu, da pa ga je hotel zvrniti s kolesa. Takole je obrazložil: »Želel sem protestirati proti stanju v družbi. Bili so že drugačni prostesti, a njihov učinek je bil ničen. Župan Ješe je eden od tistih, ki so v zadnjih 25 letih sprejemali odločitve, krive za današnje stanje družbe.«
Šestdesetletni Škofjeločan Kujundžič je nekoč tudi sam želel postati župan domačega mesta, že od najstniških let je desetletja iskal zadovoljstvo na političnem parketu. Bil je med kandidati Državljanske liste in nosilec liste SMC, v občinskem svetu je zastopal barve SDS, nekaj časa je bil neodvisni občinski svetnik in tudi del svetniške skupine LDS. Po kazenskem zakoniku bi ga za dejanje, ki ga je storil, lahko čakalo tudi 15 let zapora.
Prvi mož Škofje Loke je ob naletu passata, ki ga je upravljal obtoženi, dobil več poškodb, med drugim zlom ključnice in ledvenega vretenca. Prek pooblaščenca, odvetnika Aljoše Ravnikarja, je vložil premoženjskopravni zahtevek za približno 55.000 evrov za prestane telesne ter duševne bolečine in podobno.
Ni dokončal uboja
Tožilstvo je res delno spremenilo obtožnico, saj je po prebranem izvedenskem mnenju in dodatnih pojasnilih strokovnjakinje psihiatrične stroke Martine Žmuc Tomori spoznalo, da je bil obtoženi v stanju, ko je bila njegova zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti precej zmanjšana zaradi osebnostne motnje in značilnosti paranoidne in shizoidne motnje, ki je povzročila visoko raven dalj trajajoče notranje napetosti.
»Obtoženi je hotel, da kolo in kolesar padeta, in na ta način želel protestirati zaradi stanja v družbi, da bi padel predstavnik oblasti,« je v zaključni besedi začela višja državna tožilka Dobrinova. »Na poti sedemdesetih metrov je razvil maksimalno hitrost, naciljal kolesarja. Ocenjujem, da način izvedbe tako imenovanega načina protesta in sredstvo, ki ga je uporabil za to, ter to, da ga je zadel od zadaj in je bil kolesar tako najbolj ranljiv, vse jasno kaže, da gre za kaznivo dejanje poskusa uboja. Iz mnenja strokovnjakov psihiatrične stroke izhaja, da je obtoženi inteligenten in da se je zavedal, kaj pomeni, ko avto od zadaj zapelje v kolesarja. Sodišče naj obtoženega spozna za krivega, saj je dejanje izvršil tako, da je namerno z vozilom trčil v nezaščitenega kolesarja, in samo splet okoliščin in samozaščitnega ravnanja kolesarja sta preprečila najhujše. Predlagam izrek sedemletne zaporne kazni.«
župana pokončal – v vozilu shranjene vojaške lopatke.
Zagovornik obtoženega Dušan Csipö je odvračal: »Zadeva ni tako poenostavljena, kot prikazuje obtožba, je večplastna. Obtoženi je prepričljivo povedal, da je bil presenečen, ko mu je župan padel na avto, saj je pričakoval, da bo padel na stran. Ni razvil maksimalne hitrosti, čeprav bi jo lahko. Zatrjevanje, da je s pospeševanjem vozila nakazan naklep v smeri uboja, ne zdrži. Ne nazadnje pa naklep v smeri povzročitve smrti izpodbija dejstvo, da je po dejanju, ki ga je opisal, odpeljal, ni se vrnil. Ni dokončal uboja. Ni peljal še enkrat čez župana, predvsem pa ni uporabil še ene od stooodstotnih možnosti, da bi ga pokončal – v vozilu shranjene vojaške lopatke, ki ima lahko smrtonosni učinek.« Zagovornik Csipö je poudaril, da njegov varovanec ni nikoli zanikal dejanja in da je resnicoljuben: »Lahko bi se zagovarjal, da je bila le prometna nesreča, a je priznal dejanje. Povedal je, da ni hotel ubijati in da to ni bil njegov namen, in lahko se mu verjame. Če bi hotel ubijati, bi imel vsaj subjektiven odnos do žrtve, a je bil Ješe zanj le predstavnik oblasti.«
Na koncu je Csipö sklenil: »Obramba predlaga, da sodišče ugotovi, kakšen je bil dejanski namen obtoženega, in mu izreče pogojno obsodbo in kot varnostni ukrep obvezno psihiatrično zdravljenje s prostosti.«
Sodišče je točno opoldne razsodilo, da je obtoženi kriv, in mu izreklo tri leta zaporne kazni, do pravnomočnosti sodbe pa bo Blaž Kujundžič v hišnem priporu in ne več na ljubljanski Povšetovi 5. Tako obramba kot tožilstvo sta že napovedala pritožbo.
Za epilog pa ponudimo v razmislek: Kujundžič je namerno zakrivil prometno nesrečo, odpeljal in ni pomagal poškodovanemu, a ima vozniški izpit še vedno v žepu, hkrati mu ni bil izrečen noben varnostni ukrep prepovedi vožnje do konca psihiatričnega zdravljenja.
Ob odhodu s sodišča je Kujundžič dejal: »Na svidenje.« Zanimivo, saj je nepisano pravilo, da se ta pozdrav pred matičarjem in sodnikom ne uporablja.
