LJUBLJANA – Šestdesetletni Drago Leskovšek z Mlake pri Kranju in njegova 37-letna žena Alina ne priznavata očitkov, da sta bila zvodnika in da sta zagrešila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Bolj kot Ukrajinka Alina je življu na Škofjeloškem znan njen več kot dve desetletji starejši mož, saj je pred časom dvakrat neuspešno kandidiral za župana, določenemu krogu ljudi pa tudi zato, ker je posnel pornič z naslovom Družina Novak.
Krajevni
župnik ne pride
Bil je tudi šef nočnih barov Veronika v Dragočajni in Red&Black na Mlaki. Pred časom se je pridušal nad težavami, ki jih imajo lastniki takih lokalov: nerazumevanje okolice, obsojajoči pogledi in besede domačinov. »Razumen človek si zato res ne more obetati, da bo tak lokal blagoslovil krajevni župnik.« A kaj bi z župnikom, pomembno je, da posel cveti. Ena od strank, na spletni strani SloEscort se je predstavil kot Grandlover, sicer ni bil najbolj navdušen nad higieno v sobah ob Leskovškovih lokalih, »sama usluga pa solidna, orala, sex, orala do konca«.
Uslužbenke, uradno barske plesalke, so po večini prihajale iz Ukrajine in Moldavije, ki so navdušene prebrale spletne oglase v ruščini, ki so jim obljubljali bajno službo v Sloveniji ter kar 6000 evrov plače. »Ponujamo delo v dobrem kolektivu, delovni vizum, pogodbo o zaposlitvi, prispevke plača delodajalec, zdravstveno zavarovanje, bivanje ene ali dveh oseb v opremljenih sobah, prevoz na delo in domov, TRR pri slovenski banki.«
Posel bi verjetno cvetel še danes, če ne bi decembra 2014 zazvonil telefon tiskovne predstavnice Policijske uprave Ljubljana, klic je prihajal s Hrvaške, glas na oni strani pa potožil, kaj naj bi se v resnici dogajalo v Veroniki in Red&Blacku. Ljubljanski kriminalisti so krenili v akcijo, v začetku aprila lani pa je z racijami oziroma aretacijami napočil sklepni del operacije. Specializirana tožilka Darja Šlibar je sestavila obtožbo, poleg zakoncev Leskovšek pa na zatožno klop posadila še 40-letnega Milana Živića iz Ljubljane, 28-letnega Marka Kerna iz Godiča in 54-letnega Franceta Ribnikarja z Golnika.
Mož in žena sta obtožena, da sta v Slovenijo z lažnivim oglasom zvabila na desetine mladih vzhodnjakinj, ki naj bi morale za njiju oziroma za njun žep od novembra 2013 do aprila 2016 prodajati svoja telesa. Stranka naj bi najprej odštela nekaj desetakov za tako imenovani lady drink, nato je smela izbranko odpeljati v sobo, kjer se je z njo pockrljala. Celotna storitev je stala od 120 do 170 evrov. O super plači so lahko dekleta le sanjarila, zaradi odtegovanja zaradi raznih kazni naj bi jim na koncu meseca ostalo le po 350 ali največ 500 evrov.
Medtem ko naj bi torej bila Drago in Alina kolovodji združbe, tožilka Živiću očita, da je nadzoroval prostituiranje v Red&Blacku, Kern pa naj bi za to skrbel v Veroniki. Ribnikar naj bi Leskovškovima dal na razpolago prostore, v katerih je nekaj deklet bivalo, bil je pa tudi šofer, če so si denimo na kaki fantovščini zaželeli, da bi bodoči mladoženec še zadnjič skočil čez plot.
Dokazi ostajajo, priznanje ni sprejeto
Zakonca Leskovšek sta pred ljubljansko okrožno kazensko sodnico Dejano Fekonja že pred dnevi zavrnila krivdo, včeraj pa je predobravnavni narok potekal še za preostale obtožence. Ribnikar je že prej s tožilko podpisal sporazum o priznanju krivde, odvetnika Živića (Miloš Zarić) in Kerna (Marija Bošković iz odvetniške družbe Grobelnik) pa sta tako kot prej zagovornika Leskovškovih (Dušan Csipö in Anton Šubic) hitela prepričevati sodnico, naj iz spisa kot nezakonite izloči vse dokaze.
Preiskovalci tega primera naj bi po njihovem prepričanju že vse od začetka ravnali nezakonito. Ko je namreč ženska, ki se sicer v obtožbi pojavlja kot zaščitena priča z nazivom Številka 1 (gre za eno od deklet, ki je delala v Leskovškovih lokalih), poklicala tiskovno predstavnico policije, je ta o pogovoru sestavila uradni zaznamek in kajpak obvestila kriminaliste, ki so s to žensko vzpostavili stik, vendar pa ni hotela priti v Ljubljano. Zato sta se dva kriminalista s Številko 1 dobila kar na Hrvaškem, kjer jima je ta podala ustno kazensko ovadbo. Prav ta ovadba, ki je bila sprejeta v tuji državi brez pravne podlage in dovoljenja tujih organov, pa je bila po mnenju odvetnikov nezakonita podlaga za pridobivanje vseh nadaljnjih dokazov.
Sodnica je zahtevo za izločitev zavrnila: »Ravnanje kriminalistov je morda res bilo neobičajno, nikakor pa ne nezakonito. Pričakujem pritožbe obrambe na moj sklep, in če se višje sodišče ne bo strinjalo z menoj, bo od celotnega spisa tako ali tako ostala le ovojnica.« Dokler pa glede tega sklepa ne bo pravnomočno odločeno, velja tudi prekinitev predobravnavnega naroka za Živića in Kerna.
Fekonjeva je nadaljevala: »Očitno danes ne bo nihče zadovoljen odhajal iz sodne dvorane. Ribnikar, čeprav je obtožnica pravnomočna, vašega priznanja ne morem sprejeti. Da nekoga obsodim, moram biti prepričana o njegovi krivdi. Pri vas pa imam občutek, da ste sporazum o priznanju krivde podpisali po liniji najmanjšega odpora, ker vam je bila pač ponujena pogojna kazen. Toda to niti ni razlog, zakaj ne sprejemam priznanja. Najprej moramo namreč ugotoviti, za kaj sploh je šlo v tej zgodbi, je šlo res za trgovino z ljudmi ali za zlorabo prostitucije ali pa le za prostitucijo.« Sodničin namig je jasen; ni (še) prepričana, ali so obtoženci sploh zagrešili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. In ker ni sprejela Ribnikarjevega priznanja, mu po zakonu tudi soditi ne more, zato bo v njegovem delu zgodbe predlagala svojo izločitev.