LJUBLJANA – Praznična noč na 1. november 2005 je minila brez posebnosti, dokler se nad ljubljansko kotlino ni zdanilo. Takrat je Slovenijo obletela novica o ropu sefov v ljubljanski banki SKB. Zgodil se je slovenski rop stoletja.
Preiskava je šla najprej v napačno smer. Tudi na policiji so priznali, da so bili zavedeni z napačnimi informacijami. Informatorji so z več koncev sporočali, da za ropom tiči albanska kriminalna združba, organizator naj bi bil albanskega rodu.
Rop
Največji bančni rop pri nas so izpeljali dobro organizirani vlomilci. Pred polnočjo 31. oktobra 2005, okoli 22.30, je, kot je bila v nočnem času navada, v depotno hišo Aurum na Slovenski cesti po telefonu poklicala neznana oseba in se predstavila kot najemnik sefa ter napovedala prihod. Deset minut zatem sta se pred vrati pojavila dva moška (eden je bil Radomir Cvijanović, drugi neznanec), po domofonu ponovila ime najemnika sefa in varnostnik ju je spustil v predprostor. Eden od prišlekov je odtipkal ustrezno kodo in že sta bila v prostoru, kjer sta bila varnostnika. Zagrozila sta jima z orožjem, ju onesposobila in zvezala.
Takoj zatem sta se vlomilcema pridružila pajdaša (Dejan Vidmar in neznanec), ki sta se z ukradenim vozilom pripeljala v podzemno garažo. Odpiranja sefov naj bi se najprej lotili z varilnim aparatom, kar je šlo prepočasi, nato so ugotovili, da je najpriročnejši dobri stari vzvod.
Izropali so 428 sefov, njihove tarče naj bi bile označene, nekaterih sefov pa se namenoma niso dotaknili. Ropanje je trajalo dolgih sedem ur, ob 6. uri so zapustili razmetane prostore trezorja, bogatejši, kot je pozneje prišlo na dan, za okroglih 32 milijonov evrov vrednosti, od tega je bilo za približno 20 milijonov gotovine, preostanek plena je bilo zlato in drugi vredni predmeti. Odprli naj bi tudi sef Slovenske obveščevalne agencije (Sova), iz njega naj bi popadali nekakšni dokumenti o orožarski trgovini, ki pa roparjev niso zanimali.
Po objavi vrednosti plena so se odzvali v SKB. Dejali so, da jim ni znano, kako je policija prišla do omenjene številke. Več niso povedali, kajti podatek o vrednosti plena je bančna tajnost.
Beg
Za beg so poleg ukradenega kombija fiat fiorino uporabili še kio sephio, katere lastnik je bil varnostnik Sašo Nose, ki je zvezan ležal v banki. Fiata so pozneje našli v kamnolomu pri Orlah, bil je uničen, zažgan, črno kio sephio pa so odkrili pod avtocestnim nadvozom na Dolenjski cesti. V kamnolomu so našli tudi doma izdelane stingerje, pripomočke, ki bi vozilom zasledovalcev preluknjali pnevmatike in jih ustavili.
Policija je razkrila nekaj podrobnosti o dogajanju v noči na 1. november 2005, med drugim tudi, da so bili roparji oboroženi z imitacijami pušk znamke Heckler&Koch.
Preiskava
Takoj po ropu so začele prihajati informacije. Po nekaj dneh so informatorji napeljevali na krivce, domnevni organizator naj bi bil Albanec D. B. iz Ljubljane. Kar tri informacije iz različnih koncev so omenjale isto osebo, a ta z ropom ni imela nič. Izvajalce naj bi pripeljal iz Švice in iz Italije, vsi naj bi bili albanskega rodu. Policija je sledila podatkom in njen predstavnik je šel med drugim tudi v Srbijo in na Hrvaško, plačevali naj bi visoke vsote evrov za lažne podatke.
Posebna skupina preiskovalcev, ki je bila ustanovljena takoj po ropu, je zavzeto delala, a preiskava je šla nekaj let v napačno smer. Na vprašanje, kdo je lahko tako zavajal, je odgovor le eden – nekdo, ki je dobro organiziran, ki je skrbno načrtoval vse postopke, torej kriminalna združba.
Aretacija
Šele 16. marca 2012, pet let in pol po ropu, so aretirali dva osumljenca. Dejana Vidmarja, ki je bil med izvajalci, in Saša Noseta, varnostnika katastrofalno organizirane zasebne agencije PCA, ki so ga roparji zvezali. Policija je od začetka sumila, da je bil Nose notranji sodelavec, ki je tudi omogočil vstop, zato njegova aretacija pravzaprav ni bila presenečenje. Vidmar in Nose na sojenju nista priznala krivde, vseeno sta že pravnomočno obsojena, medtem ko je znano, da so bili izvajalci najmanj štirje.
Eden je Vidmar, drugi Radomir Cvijanović - Rale in še dva neznanca, katerih profila DNK sta izdelana, na njuno odkritje pa bo verjetno treba še počakati. Nose, peti udeleženec, je bil notranji pajdaš in je med ropom zvezan ležal na tleh.
Za Cvijanovićem je razpisana mednarodna tiralica. Je slovenski državljan, ki je še nekaj let po ropu živel v Sloveniji, ko je postalo vroče, se je leta 2010 ali 2011 umaknil v Srbijo, kjer je pridobil še tamkajšnje državljanstvo. Po nekaterih podatkih naj bi v Beogradu kupil znani elitni klub diskoteko, ki naj bi ga oddajal, zdaj pa naj bi živel v Tesliću v Bosni.
Spomnimo, večkrat je bilo objavljeno, da je eden od osumljencev slovenski državljan albanskega rodu, kar je ustrezalo podatkom, ki so jih špiclji prek zaupnih oseb posredovali policiji. Napaka pa je bila, da so tudi nadrejeni preveč verjeli sicer zaupanja vrednim posrednikom informacij. Z dobavitelji domnevno vročih podatkov se ni (skoraj) nihče ukvarjal, a nekdo je vseeno ugotovil, da je šlo za organizirano zavajanje; izkazalo se je, da so bili špiclji iz različnih koncev v resnici povezani. In ne samo to, povezani naj bi bili z osebami znane slovenske kriminalne združbe.
Pred preiskovalci ropa v SKB je gotovo še veliko dela, kajti plen, katerega del naj bi unovčili ali drugače povedano oprali kar v Sloveniji, je treba še odkriti. Toda posebno preiskovalno skupino so po aretaciji Vidmarja in Noseta menda začasno ukinili, odtlej pa o nadaljevanju preiskave ni kaj dosti slišati.
