NOVO MESTO, BOŽAKOVO – Prostovoljni gasilci so steber naše družbe. Na pomoč priskočijo vedno, kadar jih potrebujemo, najsi bo to podnevi ali ponoči, petek in svetek, četudi na kocko postavijo življenja. Humano delo opravljajo brezplačno, in če se naša država marsikdaj še vedno preveč mačehovsko obnaša do njih, njihovo poslanstvo cenijo ljudje. A očitno ne vsi. To je na svoji koži občutil Silvo Štubljar, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Rosalnice, ki se je s kolegi gasilci, v uniformi seveda, konec junija udeležil proslave ob dnevu državnosti, ki je bila na Božakovem, kjer so gasilci praznovali tudi 90-letnico delovanja svojega društva.
Tistega dne je bilo torej na Božakovem slovesno. Z zanosom so domačini in gostje proslavili državni praznik in novo pridobitev za gasilce, novo vozilo in prikolico, slovesnost se je prevesila v druženje, ki se je zavleklo pozno v noč. Štubljar se je ponoči okoli dveh vračal proti domu. Šel je peš, kolega mu je ponudil prevoz, a je bila poletna noč kljub oblakom kot nalašč za krajši sprehod do doma.
Zaslišal je glasove, ocenil je, da gre za Rome, in prijazno jih je ogovoril, ali gredo s fešte. Potem pa je padlo. Dobil je močan udarec po glavi in izgubil zavest. Zbudil se je v bolečinah, bolela ga je roka, s katere so mu strgali zapestno uro, potem so udarci še kar deževali. Eden od trojice ga je stiskal za vrat, druga dva sta ga držala za roki in nogi. Začel je klicati na pomoč, a ni ga slišal nihče, prav tako se kričanja niso ustrašili napadalci. Znova je izgubil zavest, zbudil se je v mlaki krvi, omotičen. Hitro je spoznal, da so se grdo znesli nad njim in da je ostal tudi brez vsega, kar je imel s seboj; denarnice, denarja, dokumentov, bančne kartice, telefona, ure. Ves potolčen in okrvavljen se je po pomoč zatekel k bratu, njegove rane so oskrbeli najprej v Zdravstvenem domu Metlika, potem so ga z reševalnim vozilom odpeljali v novomeško bolnišnico.
Domnevne roparje prijeli
Policisti so domnevnim storilcem hitro prišli na sled, sledi so jih vodile v Rosalnice, in domnevni napadalci so, ko so na njihova vrata potrkali možje v modrem, že spali. Zasegli so njihova oblačila in obutev in vse skupaj poslali v preiskavo na Nacionalni forenzični laboratorij v Ljubljano. Izsledki analiz so zgovorni. Štubljarjeva kri je bila na hlačah Marjana Hudorovca in Borisa Hudorovca, tistega večera pa je bil z njima tudi Marjanov brat Brendi Hudorovac. Ti so se skupaj mudili pri Damjanu Hudorovcu, pili so vino, koliko, sam bog ve, je pa imel Damjan doma kar precej zaloge – 10 ali 12 litrov.
»Nimam kaj priznati, nisem kriv!« je bil na novomeškem sodišču pred sodnikom Borisom Kodričem odločen 23-letni Boris Hudorovac, tako da niti o ponudbi višjega državnega tožilca Srečka Hočevarja, ki mu je v primeru priznanja ponudil eno leto zapora, ni želel razpravljati. Ponudba pa je, roko na srce, nizka, sploh ob dejstvu, da je za takšno dejanje zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Kazen bi se mu resda nekoliko povišala, saj je dejanje, če je res krivec, storil v preizkusni dobi, ko je bil za povzročitev lahke telesne poškodbe obsojen na petmesečno zaporno kazen v preizkusni dobi treh let. Boris je zaradi teh očitkov edini v priporu, prostost so mu vzeli slab mesec po dogodku, priprt pa je zaradi ponovitvene nevarnosti, bil je namreč že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in velike tatvine, rop pa se je zgodil le mesec dni po pravnomočnosti sodbe iz Črnomlja.
Pred sodnika bi morala stopiti tudi 21-letni Marjan in leto dni mlajši Brendi, a smo ju čakali zaman, čeprav sta oba vabilo prejela. Zato bosta bolj verjetno prišla na obravnavo, na kateri bo sodnik Kodrič tudi znova tehtal o predlogu odvetnika, ki zastopa Borisa Hudorovca. Ta se zavzema za to, da bi iz dokaznega materiala izločili poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija in zasežene hlače, na katerih so bile sicer najdene DNK-sledi oškodovanca, ker da so bili ti dokazi pridobljeni nezakonito. O tem predlogu je sodišče enkrat že odločalo in ga zavrnilo.