FOTO: Patrik (18) izgubil bitko

METLIKA – Upanje, pravijo, umre zadnje. Do zadnjega so Patrikovi domači upali, da se bo njegovo mlado telo zoperstavilo zahrbtni bolezni, raku, a kruta usoda je hotela drugače: Patrik Malatestinić iz Metlike je minuli vikend izgubil boj za življenje, umrl je dober mesec pred svojim 19. rojstnim dnevom. Včeraj so se številni prijatelji in znanci poslovili od njega na pokopališču ob cerkvi sv. Roka v Metliki.

Ob njegovem preranem grobu so se zbrali tudi njegovi sošolci, tako tisti, s katerimi je delil osnovnošolske klopi, kot srednješolci. Niso ostali le brez sošolca, izgubili so tudi iskrenega prijatelja, umirjenega, zadržanega, preudarnega, odkritega in poštenega fanta, polnega načrtov za prihodnost. 
»Občudovali smo tvoje znanje angleščine, ki si ga osvajal z levo roko, tvoje risarske sposobnosti, ob katerih smo se spraševali, ali niso fotografije. Neizmerno si užival v kolesarstvu. Bil si živa enciklopedija avtomobilizma. Užival si v vožnji. Dokler ni življenjske volje in energije, sistematično kopičenega znanja presekala bolečina, za katero so ugotovili, da jo povzroča težka bolezen,« je Patriku v slovo v imenu sošolcev srednje strojne šole s Šolskega centra Novo mesto dejal sošolec Jošt Štrucelj.

Deset odstotkov

Patrik je zaključeval prvi letnik strojne šole v Novem mestu, izučiti se je želel za avtoserviserja, ko je začutil topo bolečino v spodnjem delu hrbtenice in nepojasnjeno mravljinčenje. Zgolj zdravila proti bolečinam niso zadostovala, preiskave so pokazale spremembo med vretenci, diagnoza je bila huda – ewingov sarkom. Gre za redko vrsto raka, ki običajno prizadene mladostnike med 13. in 19. letom. Pojavi se lahko na kateri koli kosti, ki se širi na bližnja tkiva.

Sledilo je naporno zdravljenje. Najprej 14 kemoterapij, nato še 34 obsevanj in kontrola maja in julija 2015 je bila optimistična, raka je zdravljenje zatrlo. 
A poleti so se spet pojavile težave, rak se je ponovil, in čeprav so dali zdravniki Patriku le 10 odstotkov možnosti, da premaga raka, je bilo njegovo telo po znova težkem zdravljenju in operaciji močnejše od zahrbtne bolezni. Pregled je bil znova optimističen, a žal ne za dolgo. Čeprav se je septembra lani Patrik vrnil v šolske klopi in pouk obiskoval vse do januarja, je na prelomu leta začutil, da njegovo počutje znova peša, preiskave pa so pokazale tisto, česar so se Malatestinićevi najbolj bali – rak se je ponovil, zdravniki pa niso vlivali optimizma. 
Čeprav je bila družina postavljena pred kruto resnico, da je medicina izčrpala možnosti zdravljenja, se oče Mladen in mama Klaudija nista vdala. Pomoč sta našla v alternativni medicini, ki je že kazala izboljšanje, prav po objavi članka v Slovenskih novicah pa ste tudi vi, dragi bralci, ponudili številne nasvete in pokazali možnosti, ki bi pomagale mlademu Belokranjcu. Predvsem pa mlado družino navdajali z optimizmom in upanjem.

Patrik se je pogumno spopadal z boleznijo in kljub resni diagnozi ni nikoli izgubil volje. Prav nasprotno. Še v bolnišnici je preudarno opravljal šolske obveznosti. 
»Spremljali smo tvoje zdravljenje in se veselili s tabo, ko si nam še pred dobrim letom sporočil, da je zdravljenje zaključeno in da so zdravniki zadovoljni. A usoda je hotela drugače,« je nizal misli sošolec, ki tako kot drugi ob Patrikovi krsti ni mogel dojeti ne sprejeti resnice, da je to konec. 
»Morda te resnice ne bomo dojeli nikoli. Kaj bo s tvojimi načrti? Kdo bo sestavil kolo, motor, katrco, ki čakajo v družinski delavnici? Kdo bo obnovil mercedesa? Kako je možno, da odide nekdo tako mlad, nekdo, ki še niti ni začel živeti? Nekdo, ki je naš prijatelj,« je v solzah dejal Jošt. In v žalosti ob tako boleči izgubi nikogar ni bilo sram jokati. Morda pa je Patriku tam, kamor je šel, bolje. Sicer je brez ljubljene družine, brez prijateljev. A vsaj brez bolečine. To je njegovim bližnjim edina tolažba.