FOTO: Namesto sina 
bi šla v arest

LJUBLJANA, KOČEVJE – Bojan Pahulje v vzdevkom Bavko je poskušal ves čas postopka krivdo za poskus uboja zvaliti na svojo mater, in tudi ona je razlagala, da je zares kriva. Toda za okrožnimi so zdaj tudi višji sodniki razsodili, da je storilec on, in 29-letnik bo moral sedeti šest let. Obtožen pa je bil, da je 22. novembra 2015 okrog pol desetih zvečer v kočevskem romskem naselju Mestni log z večjim kuhinjskim nožem večkrat porezal in v trebuh zabodel Srdjana Jotića. Ta naj bi v naselje skupaj s še nekaterimi osebami nič hudega sluteč prišel iz Grosupljega, menda se je hotel pogovoriti glede nekih zapisov na facebooku. Jotiću je le hitra zdravniška intervencija rešila življenje, Bavko pa je od aretacije naprej govoril, da je nedolžen in da je Jotića zabodla njegova mati Ljubica Hudorovič, ki jo krasi vzdevek Miška.

Sram ga je,
 da ga je ženska

Pred preiskovalnim sodnikom je denimo razložil, da je bil v kritičnem času v svoji brunarici in je nenadoma zaslišal neko cviljenje. Stopil je ven in zagledal Jotićevega sina, kako za lase vleče Dragano H., njega pa naj bi Jotić v tistem tako močno udaril v glavo, da se je kar sesedel. Ker se je bal, da ga bodo pretepli, se je vrnil v brunarico. Nato je zaslišal več pokov, tri ali štiri, in malo počakal, da se je zadeva umirila. Kaj se je dogajalo zunaj bivališča, si ni upal pogledati. Brunarico je pozneje še enkrat zapustil in šel do barake svojih staršev, kjer pa mu je mati povedala, da je zabodla Jotića.

Toda organi pregona so prav Pahulja pripeljali na zatožno klop pred ljubljanskega okrožnega kazenskega sodnika Srečka Škerbca. Medtem ko je torej Jotić vztrajal, da ga je zabodel Bavko, pa je ta odkimaval: »Ne morem lagati, da sem ga zabodel jaz, če pa ga nisem. Ko ga je mama zabodla, je kazal name le zaradi tega, ker bi ga bilo sram priznati, da ga je zabodla ženska. Če bi ga jaz, bi takoj vzel dve leti zapora.« Dve leti zaporne kazni mu je namreč ponudilo tožilstvo, toda le če dejanje prizna na predobravnavnem naroku. Nadaljevanje sodnega postopka je sicer dokazalo, da bi bilo za očeta štirih majhnih otrok res najbolje, če bi tedaj dejal »Kriv sem«.

Miška je odgovornost na sojenju sicer prevzemala nase, opisovala je, da je 16-letno vnukinjo poslala po vodo, potem pa jo je zaslišala cviliti in videla je, kako jo eden od Jotićevih vleče za lase. »Hoteli so jo ugrabiti, govori se, da jo en fant hoče zase. Postala sem čisto psihična, kar megla se mi je storila, dvignila se mi je psiha, ko pa mene zagrabi psiha, se ne bojim nikogar. Zabadala sem ga, kamor je šlo. Mojega sina takrat sploh ni bilo zraven, bil je v svoji baraki.« Nož, s katerim naj bi zabadala Jotića, je izročila policistom: »Še prej sem ga pa oprala, ker mi je kri nagravžna.«

Imel je čas,
 da se preobleče

Sprva je šla obrambi na roke ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da so na ročaju noža, s katerim naj bi zabodli Jotića, zares le materine sledi, ne pa tudi sinove. Toda med sojenjem se je izkazalo, da Jotić sploh ni bil zaboden s tistim nožem, ki ga je Hudorovičeva izročila policistom, ampak z drugim, ki pa ga preiskovalci zločinov niso nikoli našli. Izkazalo se je tudi, da se je napad na Jotića zgodil v zabojniku, v katerem je bil torej tudi Pahulje, ne pred njim.

V imenu ljudstva je bilo razsojeno, da Pahulje in njegove priče lažejo, sodniki pa so verjeli oškodovancu Jotiću, ki jim je govoril, da je, ko je prišel v naselje, v stopil v bivalni zabojnik »in je začelo že padati po meni«. Najprej naj bi dobil udarec v glavo, potem so ga zabodli v trup in nato porezali po nogah. Slednjič je padel v nezavest, zato nekaterih stvari ni znal pojasniti. Spominjal pa se je, da je prvi sunek z nožem zadal prav Bavko.

Pahulje je bil obsojen na štiri leta zapora, preklicali pa so mu še pet pogojnih obsodb zaradi tatvin in mu izrekli enotno kazen šest let zapora. Njegov odvetnik Bojan Celar s tako sodbo kajpak ni bil zadovoljen, zato je vložil pritožbo na ljubljansko višje sodišče. Predlagal je, naj njegovega klienta oprostijo ali pa primer vsaj vrnejo v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po njegovem namreč ni niti enega materialnega dokaza, da je Pahulje zares zagrešil poskus uboja. Policisti so mu denimo takoj po dejanju odvzeli tudi oblačila, ki jih je imel v času dejanja na sebi, »na njih pa ni bilo niti kapljice oškodovančeve krvi, niti najmanjše sledi kontakta med njim in mojim klientom«.

Seja tričlanskega senata ljubljanskega višjega sodišča je bila na sporedu 31. januarja, pred nekaj dnevi pa so stranke v postopku prejele obvestilo, da bo vse ostalo tako, kot je razsodil okrožni sodnik Škerbec; Pahulje bo sedel šest let. Višji sodniki se sicer strinjajo, »da materialni dokazi obtoženca ne obremenjujejo, a niso le ti tisti, na osnovi katerih lahko sodišče obtoženca spozna za krivega«. Tudi oni veliko bolj kot Pahulju in njegovim pričam verjamejo Jotiću, ki je ves čas postopka govoril enako, da ga je torej zabodel Pahulje, zagovor obtoženca, pričevanja Miške in še nekaterih drugi članov njihove družine pa se jim zdijo neprepričljivi in neverodostojni. O tem, zakaj na oblačilih Bojana Pahulja ni bilo niti ene sledi, ki bi dokazovale, da je prav on zabadal Srdjana Jotića, pa višji sodniki menijo takole: »Prostost mu je bila odvzeta ob 21.52, kaznivo dejanje je bilo storjeno okrog 21.30. V tem času je lahko zamenjal oblačila.«