FOTO: Na poti domov umrl v 
zmečkanem kombiju

LJUBLJANA – Res ni veliko takšnih, kot je 25-letna Lana Premk, ki zna tudi iz najbolj divjega psa, ki kaže najostrejše zobe, ustvariti tako krotko živalco, da ji... je iz roke. Ki se ji pusti potem še negovati, varovati, šolati, peljati sem in tja, na najrazličnejša tekmovanja – doma in po svetu.

»Joj, kako lepo sta se sladkala s sladoledom,« ji je šlo v tistem po svoje na smeh, po svoje na jok, ko se je nenadoma zazrla v fotografijo, na kateri sta Marko in Aaron, njen fant, ki ga je imela tako rada, in njen zlati prinašalec.

Spet se je vrnila … Lanina naloga je namreč tudi ta, da na tekmovanjih prikaže psičke, svoje ali druge, v najlepši luči, s pravilno hojo in držo, kužek se mora sodnikom povsem prepustiti.

Nakar se je na Dunaju izučena kinologinja, to je študij, ki ga pri nas ni, spet spomnila, kako dolgo je morala starše prositi in prositi, da so se je le usmilili ter ji kupili – prvega psa – zlato prinašalko Lizo. In ji s tem – v bistvu – tlakovali prihodnost. Stara je bila enajst let, ko je že vedela, kaj bo. »Že trinajst let se ukvarjam s psi,« je ponosno rekla.

Čisto pravi klik

Ko je Liza, stara sedem let, poginila za rakom, je okoli Lane že veselo skakljal prej omenjeni Aaron, ki ga je imel tako rad tudi njen Marko. Aaron je še vedno ob Lani, ta je svoje življenje, kot rečeno, posvetila kužkom, še posebno ljubi avstralske ovčarje, te tudi vzreja, njihovo dušo pozna v nulo, pove, da so precej nezaupljivi. Takšna je tudi njena Biba, ki je prišla po Lizi. Ob njej ima še dve: Divo in Fancy.

»Pri Marku doma imajo pa višavsko terierko Luno,« so ji misli spet zbežale – prav tja, kamor tudi spadajo, v kapelico njenih najlepših občutij in trenutkov, k osebi njenega življenja. S katero se je srečala – pravzaprav po naključju. »Spoznala sva se prek spleta,« se je za hipec nasmehnila. »Prav smešno,« je nadaljevala, »poslal mi je sporočilo, jaz pa sem mu odgovorila, ah, šele po enem letu …« Čutiti je bilo, da ji je žal, da se to ni zgodilo že prej. A je v tistem vseeno zažarela. »Itak sem si mislila, da ne bo odgovoril.« Toda usoda je hotela, da jima je bilo – skoraj že telepatsko – obema hkrati dolgčas. »In sva šla zvečer na kavo …« Prvi skupni napitek sta tako srebala šele decembra lani, a ne na vesoljski postaji, ampak v viškem Sputniku. Povedati sta si imela še vse za nazaj. Zato sta domov prišla šele ob štirih zjutraj. Lepo ji je bilo. Njemu tudi. Med njima je nastal – pa saj že veste – klik, čisto pravi klik!

Pasjeljubca

Zaradi česar sta zaživela skupaj. Tridesetletni Marko Novak je takoj vzljubil njen poklic in njene kužke, jo pri njenem poslu, kot je ona vseskozi opažala, neskončno podpiral. »Ful je imel rad pse!« Takrat se je spomnila, kako je začela nezaupljiva Biba že ob prvem srečanju skakati po njem, »Aaron pa je skoraj grulil,« se ji je smejalo, »nekaj podobnega počne, kadar je res vesel …«

Očitno sta se našla prava pasjeljubca.

»'Te kaj moti, ker imam toliko psov?' sem ga na vsake toliko časa vprašala, pa mi je rekel: 'Ne, ti se s tem ukvarjaš, takšno sem te sprejel in takšna – ostani!'« Tudi Lana ga je sprejela – lučkarja in didžeja po poklicu, ki je, med drugim, v Cvetličarni čaral svetlobne (light) šove, kadar so ga povabili, je zavrtel takšno in drugačno muziko. »Glasbo je imel res rad!«

Prehitro slovo

»Nazadnje sva bila skupaj konec maja,« se je Lana spominjala. Ter se v silni zmedenosti, ki botruje zadnjim tragičnim dogodkom, mahoma popravila. »Ne, bilo je v začetku junija …«

Nikdar ne bo pozabila njegovih zadnjih besed. Dan ali dva pred nesrečo. Zajokala je. »Rekel mi je, da me ima rad … Pa jaz njemu tudi … Potem sva se poslovila …«

Za vedno.

Njuna sreča, ljubezen, edinost so se končale – tako prehitro. Kot Morrisonovo ali Deanovo življenje. Najlepše stvari se vselej prehitro izpojejo. »Res nisem pričakovala,« je komaj izdavila. »Pa saj se bova že jutri videla,« mu je še vrnila in namenila zadnje besede.

Njemu.

Človek prav nikoli ni pripravljen na predčasen odhod. Saj mu vselej umanjka – še tista zadnja beseda, stavek, izpoved, ki mu/ji je hotel(-a) še izreči. »Kaj sem pa vedela, da bo tako hitro odšel?« je še dejala, si obrisala solzo ter se spomnila tiste vožnje, vožnje v Celovec, vožnje na pasjo razstavo.

Grozovita nesreča

Bila je sobota zjutraj. Poklicala jo je Danica, Markova mama. »Ni ga več …«

»Zapeljala sem na počivališče … Še dobro, da je bila zraven prijateljica Maja,« je zavzdihnila. S seboj sta imeli škotske ovčarje in zlatega prinašalca. »Od drugih.«

Njegovi starši so za sinovo smrt izvedeli šele po tisti … prekleti noči na petek.

Ko se je Marko malce pred četrto uro zjutraj peljal iz Kopra. Bil je sovoznik. Menda je nič hudega sluteč prisedel v kombi devet let mlajšega Ljubljančana, s katerim sta oddelala svoj posel. Kronisti so med drugim zapisali: »Do cilja nista prišla, njuna pot se je končala nekaj kilometrov pred Postojno. Tam je v tistem s počivališča Studenec na avtocesto zapeljal voznik tovornjaka s priklopnikom. Ko se je 43-letni voznik tovornjaka, državljan Slovaške, začel vključevati na avtocesto, je po voznem pasu pripeljal kombi, a ga je tovornjakar spregledal in kombi je z desnim delom trčil v zadnji del tovornjaka. Sopotnik v kombiju, ki ga je dobesedno zmečkalo, je bil mrtev na kraju nesreče, truplo so morali iz zverižene pločevine izrezati gasilci iz Postojne in Razdrtega. Voznika kombija so postojnski reševalci odpeljali na nadaljnje zdravljenje.« In še: »Policisti so 43-letnega Slovaka ovadili zaradi napačnega vključevanja v promet s pospeševalnega pasu na avtocesto.«

Lovorika za Marka

Totalna groza, o kateri je tedaj na nekem povsem drugem in gorenjskem počivališču premlevala Lana, drgetala od tragične usode, le zakaj, čemu, kako? Prijateljica jo je mirila, kam, naprej ali nazaj?

Naprej – za Marka! Je sklenila in v silni žalosti odpeljala kužke na celovško razstavo – ter zmagala. Z Dexom, clumber španjelom, ki je slavil med 3000 kužki! »Njegova lastnica, ne bom nikoli pozabila, mi je po zmagi dejala. 'To lovoriko posvetimo Marku!'«

Nakar je začelo prihajati za njo: zaradi izgube najljubšega je preskočila tudi svetovno razstavo v Milanu.

Prikapljale so neštete sožalne besede z vsega sveta, njen profil na družabnem omrežju je medtem postal kapelica dobrih in bodrilnih misli. Radi jo imajo. Radi so ga imeli.