FOTO: Morilec na prostosti, terapije bodo doma

LJUBLJANA – Več let so sodniki poslušali psihiatre – ene, ki so trdili, da mora Trboveljčan Safer Smajlović pod nujno ostati na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo, saj bi na prostosti utegnil postati nevaren, in druge, ki so vztrajali, da tam nimajo z njim kaj početi. Šele pred kratkim, ko so strokovnjaki za človeško duševnost le uskladili mnenja, pa je senat ljubljanskega okrožnega sodišča odločil: »Izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu se ustavi.« 
Smajlović, ki je epileptični, ne pa psihiatrični bolnik, je smel oditi domov, nadaljevanje ukrepa bi namreč pomenilo hud poseg v njegovo osebno integriteto, saj sme trajati le toliko časa, dokler je potreben oziroma je pri njem podana nevarnost vnovične storitve hudega kaznivega dejanja.

Zaradi alkohola neprišteven

Kar je zagrešil 30. junija 2013, je bil uboj, in če bi bila proti njemu vložena obtožba, bi ga zagotovo doletela dolgoletna zaporna kazen. Na Prapretnem nad Hrastnikom je tedaj 31-letni Smajlović z nožem šestkrat zabodel Radenka Pušića. Sprla sta se v lokalu, in kot so pozneje pripovedovale priče, sta se najprej dajala besedno. 
»Začela sta si jebati muslimansko oziroma srbsko mater, Safer je čisto ponorel in hotel Pušića s flašo, a smo mu to preprečili. Pomirili smo situacijo,« je govorila ena od njih.

Iz lokala se je dogajanje preselilo na plan. »Ko sem prišel ven, sta bila že na tleh. Nekdo je zakričal: ‘Jebo te bog, kolje čovjeka!’ Saferju sem izbil nož in mu dejal: ‘Človeka si ubil.’ On pa: ‘Un je meni mater jebal.’«

Na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča je Smajlović zatrjeval, da se dogodka ne spominja, saj je bil popolnoma pijan: »Pil sem rakijo, od litra sem jo pol spraznil, in štok kolo. Celo noč sem pil alkohol, zraven pa moram trikrat na dan jemati še tablete za epileptične napade. Ne pijem večkrat, kakor mi pač zapaše. Če mi paše vsak dan, bom vsak dan. Če mi ne paše, tudi po eno leto ne bom. Če mi zapaše, pa imam željo po pijači. Toda nisem kronik.«

Izvedenci za psihiatrijo so v mnenju zapisali, da je bil usodnega večera neprišteven, neprištevnost pa so pripisali psihoorganski bolezni, diagnozi hude epilepsije in zastrupitve z alkoholom. Zato so tožilci, namesto da bi Smajlovića obtožili uboja, zanj predlagali izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstveni ustanovi, ki sme trajati največ pet let, in konec leta 2013 je sodišče Smajlovića napotilo na enoto za forenzično psihiatrijo, kjer je bil tako ali tako že nekaj mesecev v priporu.

Odslej po zakonu o duševnem zdravju

Zapletati se je začelo nekaj mesecev pozneje, ko je okrožno sodišče zanj izpeljalo sejo v postopku preverjanja, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni. Njegova lečeča psihiatrinja Angela Ficko Zalokar je na sodišče poslala dopis, da gre za popolnoma nepotreben ukrep, saj sploh ni psihiatrični bolnik, ampak nevrološki, in tudi zdravila, ki jih jemlje, so le tista za epilepsijo. »To terapijo pa lahko izvaja tudi doma.«

Toda sodniki so kar več svojih odločitev oprli na izvedensko mnenje psihiatra Gorazda V. Mrevljeta, ki se je sicer strinjal z mariborskimi kolegi, da epileptična motnja sama po sebi ne more biti razlog za ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični ustanovi in da bi lahko Smajlović s to boleznijo živel tudi zunaj. Toda pri njem naj bi bil položaj specifičen, ker bolj kot zdravljenje potrebuje varovanje pred zelo verjetno zlorabo alkohola. Težko je namreč pri nekom s tako hudimi psihoorganskimi in kognitivnimi spremembami pričakovati kritičen odnos do alkohola. Ko se Smajlović napije, je pri njem že pri najmanjših obremenitvah ali v konfliktnih okoliščinah pričakovati nekontrolirane in neobvladljive izbruhe agresije, besa in nasilja.

Medtem ko so torej na forenzični psihiatriji tudi v nadaljnjih postopkih preverjanja trdili, da ni potrebe, da je Smajlović še pri njih, in ni z njim ob prostih izhodih niti najmanjših težav, pa je okrožno sodišče vse do zadnje seje konec minulega leta vztrajalo, da se izvajanje ukrepa nadaljuje. Nato pa so le prisluhnili njegovim lečečim psihiatrom, da ima varovanec kritičen odnos do kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil, je discipliniran in dobro vodljiv ter kaže odločen odklonilni odnos do uživanja alkohola. Tudi njegovi svojci so se zavezali, da bodo poskrbeli, da se ne bo več pritaknil alkohola in da bo redno užival terapijo zaradi epileptičnih napadov, »zato predlagamo, da se zavodski ukrep nadomesti z ukrepom po zakonu o duševnem zdravju, ki bo omogočal njegovo redno spremljanje in nadzorovano obravnavo«.

Safer Smajlović je smel oditi domov, a ga bo poleg svojcev na podlagi tega zakona še nekaj časa nadziral tudi tim območne psihiatrične bolnišnice.