FOTO: Mislila je, da je sin. Potem se je zgodilo

ŠKOFJA LOKA – S ceste skozi Bodoveljsko grapo, ki se začne kmalu, ko gremo iz Škofje Loki v smeri Gorenje vasi, se navzdol odcepi kolovozna pot. Gre čez travnik, zavije desno in potem pošteno v breg. Po nekaj ovinkih in premetavanju avta se odpre rovt in tam stoji hiška z naslovom Svetega Petra Hrib 7. V njej živi 88-letna Marinka Roman.

Trkanja po vratih ni slišala, pa smo precej potolkli po njih. Z lesenega balkona, ravno se je nekaj mudila na njem, nas je presenečeno, skozi debela stekla očal, povprašala, čemu smo prišli. Glasno smo odgovarjali in stopili bliže, saj je gospa naglušna in zelo slabo vidi. 
»Saj sem že včeraj povedala, da sem ju komaj videla, nimam pojma, kdo sta bila. Ko se je pripeljal avto, sta ven stopila dva. Mislila sem, da je eden od njiju moj sin in da je prišel po nekaj denarja, saj ga imam zanj vedno pripravljenega, čeprav je zaposlen. Potem smo se nekaj menili, sem že pozabila kaj, in sta potem kar šla,« se slabo spominja ženica. Šele po odhodu je spoznala, da sta jo neznanca okradla.

Kaj velikega ji ni ostalo

Medtem ko jo je eden zamotil, ji je drugi ukradel denarnico z dokumenti. Toliko časa je namreč imel, da je stopil v staro hišo in jo pregledal, našel denarnico in jo tudi sunil. »Bila sta mlada, saj veste, pri moji starosti so že vsi, ki imajo manj let, mlajši. Barabi sta me okoli prinesli.« Povprašali smo, koliko gotovine je bilo v denarnici. »Nimam pojma!« je povedala Romanova, za katero je edini vir dohodka borna pokojnina. Delala je v obratu podjetja izolirnega materiala nekaj kilometrov nižje v Bodovljah in zato, da je zaslužila penzijo, se je z rovta skozi grapo desetletja vozila na delo z biciklom. Dol, po kolovozu, kot pravi, je še nekako šlo, gor pa je kolo rinila, pa zraven v cekarju še kaj kupljenega v trgovini. 
»Saj pravzaprav velikih potreb nimam, denar porabim za plačilo položnic in za kaj drobnega iz trgovine, ko mi prinese sin,« skomigne z rameni 88-letnica. Malce pomolči, potem pa se na glas zasmeji: »Ha, zdaj sem se pa spomnila! V denarnici sploh ni bilo ne vem koliko denarja, saj sem ravno poplačala položnice. Kaj velikega mi ni ostalo.«

Jo je kdaj strah, ko živi tako sama, daleč od vseh? »Kje pa! Koga naj bi me bilo strah? Saj ni nikogar daleč okoli.« Niti psa, ki je v tako odmaknjenih hribovskih predelih pravzaprav pripadajoči del okoli domačij in je po navadi brez nagobčnika odklenjen z verige, nima. »Včasih smo imeli nekaj živali, zdaj pa zanje ne morem skrbeti. Namesto psa imam mačka. Samo je tako scrkljan. Kuhati mu moram makarone, da kaj poje.«

Nikoli več!

Čeprav sta jo zlikovca grdo okradla, Marinka ni izgubila dobre volje: »Da mi ne boste še vi, ki ste tako pametni in prihajate iz Ljubljane, predlagali, naj grem živet v dom starostnikov! Sem šla enkrat pogledat tiste stolpnice in ljudi notri. To ni nobeno življenje. Ne, to ni zame. Svoj grad imam tule, ga ne zamenjam za nič!« 
Vendar bi zanjo lahko v primernem domu starostnikov poskrbeli, kot se spodobi, imela bi pospravljeno in postreženo, si drznemo pripomniti. A smo jih slišali. »Kaj vam pa je? Posadila sem krompir in stročji fižol, solata bo zrasla in drugega ne nucam, kvečjemu kdaj kakšne makarone. Zame in za mačka. Pospravljam, skrbim zase. Saj bi vam to pokazala, ampak od včeraj naprej nobenemu več ne odklenem vrat, le sinu in sosedom dol iz grape. Drugega ne spustim več v hišo. Nikoli ne bom več puščala odklenjenih vrat!« nam je še zabrusila, preden smo ji pomahali v slovo.