FOTO: Mirku ugrabila sina in zbežala

POLICA PRI GROSUPLJU – Da so življenjska pota intimnih partnerjev lahko omamna, pa tudi boleče presunljiva, je dodobra spoznal 55-letni Mirko Godec, ki je ljubezen svojega življenja spoznal daleč, v Moldaviji. Tam je pred leti iskal stare motorje s priklopniki oziroma bočnimi prikolicami, ko jih je še uvažal v Slovenijo. Ime ji je bilo Virginia Savin, rojena leta 1980, »mlajša ne« pripomni Mirko v pojasnilo.

Iz ljubezni se je leta 2005 rodil fantek z imenom Miros. Deček se je v Moldaviji rodil in preživel prvih pet let. »Pretežno pri dedku in babici,« pravi oče Mirko, ki je bil razpet med Moldavijo in Slovenijo. Dokler ni bilo dovolj: »Rekel sem, da bi skupaj živeli tu, sin pa bi hodil v slovensko šolo.« Virginia se je preselila, nato pa sta se leta 2010 še poročila. A ženska iz sanj je začela postajati Mirkova nočna mora.

Trikrat na begu

Virginia ni dobila našega državljanstva, je pa pri nas delala, tudi v prestižnem ljubljanskem hotelu, vozila je luksuzen avto. Mirko je vmes izgubil službo mehanika (in je zdaj že nekaj časa brezposeln), nato sta se zakonca junija 2014 ločila, sinovo skrbništvo pa je bilo sprva dodeljeno mami. A ljubljansko okrožno sodišče je januarja letos odločilo, da dečka dodelijo očetu. Miros je pri nas končal prvih pet razredov osnovne šole, septembra bi moral v šestega.

»Mama ga je zapostavljala, zavrgla, sodišče ga je dodelilo meni, letos pa ga je trikrat ugrabila,« zasope Mirko.

Lani se – po Mirkovih besedah – bivša žena Virginia ni kaj prida zanimala za svojega sina: »Imela je nekega partnerja, zdaj pa je povsem druga situacija. Februarja letos je začela skozi težiti, jokala je, da je dedek bolan in da bi rad videl vnuka v Moldaviji.« 
Čeprav so v sodbi zapisali, da ji je prepovedano odpeljati otroka iz države brez Mirkovega soglasja, je junija storila prav to: »Prvič 24. junija, ob koncu šole, a sem ga prestregel na Pragerskem. Naslednji dan ga je spet odpeljala …«

Policijska postaja Grosuplje je bila 25. junija okrog 14.30 obveščena, da svojci pogrešajo 11-letnega Mirosa Godca iz Grosuplja: »Mirosa je oče nazadnje videl okrog 9. ure, ko je odšel od doma. Ko se je istega dne okrog 11. ure vrnil nazaj, sina ni bilo več doma,« je zapisala Nataša Pučko iz ljubljanske policijske uprave. 
Naslednji dan so še pred sedmo zjutraj iskanje preklicali: »Bil je izsleden skupaj z mamo na mejnem prehodu med Madžarsko in Romunijo,« so takrat sporočili s policije. Mirko je odšel po sina v Romunijo, pri tem pa grenko pripomni, da Virginii nemara ne bi uspelo, če bi naša pravna država kaj storila: »Nič obsojena, nobenih opominov, nič. To je demokracija«. Žal mu je, da je popustil in privolil, da njegov edinec odide z njo.

Nato je Miros z mamo odpotoval iz Slovenije tretjič. Mirkov glas je malo tišji, ko pojasnjuje: »Obljubljala mi je: 'Sigurno se vrneva.' Vse je obljubljala, zdaj pa verjemi – nikoli več nobenemu,« prhne. 
Policija je v opisu zadnjega odhoda zapisala isto, kot trdi Mirko: »Otrok je s soglasjem obeh staršev Republiko Slovenijo zapustil 20. avgusta 2016, in sicer v spremstvu enega od njiju.« Bila sta dogovorjena, da se vrne zadnje dni avgusta, pa je prihod sprva prestavila na 1. september: »Vse do zadnjega je bila prevara, 1. septembra sem šel na šolo in rekel, da je pri mami. Ko bi morala biti prvega na avtobusu, se je nehala javljati, nato pa je dvignila ter dejala, da se Miros ne bo več vrnil in da bo ostal v Moldaviji.«

Oče prosi za pomoč

Ko je slišal, da sina več ne bo, je 2. septembra vzel pot pod noge ter odšel v Moldavijo. »Iskal sem ga v Romuniji in Moldaviji, s sinom sva se nazadnje pogovarjala 3. septembra, od takrat ne vem, kako in kaj.« Bil je tudi pri njenih starših, ki jo ščitijo: »Mama mi je rekla, da se je rodil v Moldaviji in da bo tam tudi ostal. Težka situacija, veste …«

Kot da to ne bi bilo dovolj, je po 3800 kilometrih moral odnehati: »Nisem mogel dolgo iskati zaradi sredstev. Ne potrebujem denarja zaradi sebe, ampak zaradi otroka. Za vinjete, bencin, za 1600 kilometrov do destinacije, nato se začne iskanje,« razlaga z utrujenim glasom. Že nekaj časa živi od socialne podpore v najetem stanovanju, s sinom sta se preživljala z okoli 250 evri na mesec: »Zdaj moram vse dokumente prevajati v moldavščino, vsak list je 35 evrov, med 600 in 700 evri moram plačati,« našteva.

Pravi, da se je prej živelo, četudi revno: »Ampak tole pa je strašno. In naj zdaj jaz kar tukaj čakam? Kak Interpol, ki ga bo našel jutri ali pa čez leto ali nikoli? Moral bi biti tam in iskati. Moldavijo poznam že skoraj bolje kot Slovenijo.« 
Prav zato je Mirko zaupal vso zgodbo nam ter za konec zaprosil: »Če nimaš denarja, ne moreš nič. Če bi bila kakšna varianta, da mi ljudje pomagajo, da lahko grem iskati sina v Moldavijo, bi bil zelo hvaležen.« Kotički Mirkovih oči in ustnic so se po tej prošnji povesili, presekala ga je bolečina. Kje je njegov sinko? Kako je z njim?