FOTO: Miloša so policisti klicali, 
da so mu ukradli avto

KOČEVJE – Druščine izurjenih zmikavtov vse bolj oblegajo tudi del države, ki je geografsko umeščen v njen jugovzhodni del in ki se iz vinorodne in z brezami poraščene Bele krajine nekje pri Radencih ob reki Kolpi prevesi v gozdnato Kočevsko. Ta bržkone zaradi svoje poraščenosti in skrivnostnih poti čez drn in strn tistim, ki tam na skrivaj prečkajo schengensko mejo na poti v »obljubljeni raj«, ponuja neko posebno zavetje. Med njimi sta bila tudi domnevno državljana Albanije, ki sta se peš z nahrbtnikom na rami iz zgornje doline Kolpe skozi luknje v žičnati ograji napotila proti Kočevju.

Domnevno sta tiste noči, bilo je še ravno pred snegom, neprespana tavala po Kostelskem, podnevi pa kovala načrte, kako naj se dokopljeta do motornega vozila za beg iz »nevarne cone«. Uspelo jima je v Štalcerjih, obcestni vasi, od Kočevja oddaljeni petnajst kilometrov. »Kaj naj rečem, izgleda, da sem scenarij za srečen konec nočnega pohoda nepridipravov nehote spisal ravno jaz,« Miloš Miklič razlaga možem v modrem s Policijske postaje Ribnica. Ti so ga namreč obvestili, da so pri opravljanju nalog javne varnosti ponoči, okoli poltretje ure, na Griču pri Ribnici opazili vozilo nissan navara. »Sobota je bila še posebno delovna. Vrnil sem se od živine, bil sem kar utrujen, moram priznati. Na dvorišču sem tako kot vedno pustil terenca in ga v naglici preprosto pozabil zakleniti. V njem je ostal rezervni ključ, saj sem originalnega že dlje pogrešal. V predalu za sedežem so bili seveda tudi drugi dokumenti, z denarnico in plačilnimi karticami vred. Ura je odbila 21, se dobro spominjam, ko mi je ponagajal prvi spanec, drugače je bedenje ponoči moj zaveznik,« je pojasnjeval Miloš, sicer že nekaj let največji slovenski rejec škotskega goveda in tudi predsednik tega združenja.

Zaman so ga klicali

Trdnost njegovega počitka je kmalu, ko so našli njegov avtomobil, prekinilo daljše zvonjenje telefona z neznane številke, a se ni oglasil. Pomota, si je mislil. Zgodaj zjutraj je kot vselej vzel vse potrebno za ogled živine. Stopil je skozi vrata in … zrl v prazno dvorišče. Kraja, je vzkipel in nemudoma zavrtel številko 113. Prijazen glas na drugi strani ga je takoj pomiril. »Vaš avtomobil je bil zgodaj zjutraj najden.« Odleglo mu je. »Prezrt klic med spanjem je bil pravzaprav dobronameren. Takoj sem vzel telefon; prijazni policisti so me potolažili, naj se počasi pripeljem na Grič, oni pa da me že čakajo na parkirišču tam zraven,« Miloš tekoče zliva vtise. Med vožnjo proti Ribnici, okoli 30 kilometrov od doma, je družici Anji na dolgo tarnal o pogrešanem originalnem ključu, ki da je »v zemljo poniknil«, še bolj pa o drugih neprevidnostih. »Avtomobil je cel, kaj je z vsebino v njem, pa bomo razkrili,« so ga pričakali možje postave. Stopil je bližje in malone osupnil. Kako ne bi, saj je skozi odprta vrata v ključavnici zagledal glavno temo pogovora z Anjo, originalni avtomobilski ključ! Zmikavti so ga, kot da bi vedeli, našli nekje v avtomobilu, rezervnega, ki ga je Miloš sicer izvlekel iz ključavnice in je pred izstopom v naglici končal na tleh, pa ne.

Zmanjkalo goriva

Padec potovalnega načrta tatičev v vodo, ki ju je vodil v objem policijske patrulje, pa je še žlahtnejši del tega scenarija. V Miloševem nissanu je bilo namreč le toliko goriva, da sta se nepridiprava z njim lahko pripeljala do zanju usodnega parkirišča. Da bi nadaljevala vožnjo, sta se s kombinirano posodo, ki je za gospodarja nepogrešljivi del opreme, zapodila do bližnje hiše. Tam ju je – kakšno zadovoljstvo – pričakala večja posoda in vanjo sta iz traktorja z gumijasto cevjo in lijakom odtujila malo manj kot dvajset litrov nafte. Lotila sta se nalivanja v rezervoar, a ne dolgo, saj ju je zalotila policija. Prebrisana moška sta jo v strahu ucvrla čez bližnji potok v smeri Brež, pri tem pa naj bi na sedežih avtomobila pustila nahrbtnika z vsebino, tudi računa za plačan hotel v Zagrebu in celo sklep hrvaškega ministrstva za pravosodje o izgonu iz države. »Kljub vsem aktivnostim za izsleditev osebi nista bili prijeti,« je zapisala Maja Ciperle Adlešič, predstavnica za odnose z javnostmi Policijske uprave Ljubljane. Isti dan sta v Zamostcu v občini Sodražica iz vozila, ki je bilo parkirano pred stanovanjsko hišo, ukradla oblačila. Našli so jih v prostorih tamkajšnje čistilne naprave, kjer naj bi popotnika tudi prespala. »Kmalu po mojem prihodu so krajo preiskovali tudi forenziki, mene pa so policisti popoldne obvestili, da so pri traktorju našli mojo kombinirano posodo. Sicer pa sem imel v avtomobilu, ki je vreden okoli 13 tisočakov, še za poltretji tisočak opreme: delovno obleko za delo v gozdu, krmilno napravo za traktor, brusilke, motorno žago in različno orodje. In še to. Iz denarnice sta vzela le dvesto evrov, druge vsebine pa ne,« je bil Miloš, kajpak več kot zadovoljen zgolj z minimalno škodo, kamor ne šteje rahlo odrgnjene sosedove škarpe oziroma podvozja avtomobila. »Ko bi lopova zapustila slovenska tla, bi vozilo tam, kamor sta bila namenjena, morda nekaj časa uporabljala, pozneje pa razrezala in prodala po delih. Tako kot so mi begunci pred leti s pašnika odpeljali avtomobil,« je prepričan Miloš.