FOTO: Matere umrlega Zorana niso našli, pokopali so ga v grob Metoda Trobca

ŠENTRUPERT – Sporočamo žalostno vest, da je v 47. letu starosti umrl Zoran Mezga, pogreb bo na pokopališču Šentrupert, je pisalo v osmrtnici. Čeprav je bilo obvestilo o pogrebu zapornika z Doba objavljeno javno, je ob njegovi žari postalo bore malo pogrebcev. Poleg uslužbencev podjetja Pogrebne storitve Novak iz Straže pri Novem mestu, direktorice Mateje Novak in Benjamina Cujnika, ki sta žaro z Mezgovim pepelom položila v zemljo, so se namreč zadnjega januarskega dne pogreba udeležili le še trije predstavniki pravosodnih oblasti, ki so prišli po službeni dolžnosti.

Mater iskali zaman

Počiva v najmanj urejenem, zagotovo pa najbolj znanem grobu na šentrupertskem pokopališču, v katerem so že pokopani Hrvat in Makedonec ter najrazvpitejši slovenski serijski morilec Metod Trobec. Le zaradi burnega upora Šentrupertčanov pa v tem grobu, ki nima niti spominske plošče, ni žare Mezgovega dobrega prijatelja in ravno tako serijskega morilca Silva Pluta.

Mezga sicer še zdaleč ni veljal za zločinca takega kova, kot sta bila Trobec in Plut. Toda prav skupaj s Plutom sta živela v zemljanki ob Nemški cesti v Ljubljani, od koder se je ta odpravil na Dolgo Brdo in umoril Ljubico Ulčar. Preden je Plut zapustil zemljanko in zagrešil svoj tretji umor, je Mezgi celo napisal poslovilno pismo in mu sporočil: »Vidimo se pri satanu!«

Mezgi so sodili zaradi več kaznivih dejanj: posilstva Ljubljančanke, povzročitve lahke telesne poškodbe, odvzema motornega vozila, nelegalnega posedovanja orožja, podtaknjenega požara v graščini Smlednik, poškodovanja celice v koprskem priporu, vloma v stanovanjsko hišo. Kronisti so si ga zapomnili kot precej vročekrvnega možakarja, ki je v sodni palači nahrulil vsakogar, ki mu ni bil povšeči, pa naj je šlo za sodnike, tožilce ali novinarje.

Enotno kazen, ki je bila okroglih 10 let zapora, je služil na Dobu, ob začetku letošnje pomladi pa bi se iztekla in bi se vrnil na prostost, a je v noči na 23. januar umrl v svoji celici. Slovenske oblasti so poskušale najti njegove svojce, da bi jih pobarale, ali želijo prevzeti njegove posmrtne ostanke in ga pokopati. Preverjali so tudi podatke, o katerih je govoril, da je sicer rojen v hrvaškem Belem Manastirju, a da je zemljan brez državljanstva in neopredeljen po narodnosti, njegova resnična domovina pa je Nemčija, saj je njegova mati Nemka z rojstnim priimkom Schic. Poizvedovanja naj bi potekala na konzularni ravni, vendar matere niso odkrili, zato so ga dali pristojni na strošek davkoplačevalcev zakopati na pokopališču, ki je najbližje zaporu na Dobu, to je šentrupertsko.

»Pluta pokopljite kar v Ljubljani«

O zgodovini tega skrivnostnega groba ena od domačink, s katero smo se pogovarjali, ne ve prav veliko, zanjo je to pač grob za tiste, ki so na Dobu umrli, niso pa imeli nikogar od bližnjih, ki bi jih pokopali ali pa tega niso hoteli storiti. Kot zadnjega pred Mezgo naj bi v ta grob pred dvema ali tremi leti položili žaro s pepelom nekega Makedonca, že leta 1998 pa tudi Hrvata, ki naj bi se obesil v celici na Dobu, šlo naj bi za Alijaza Pamića.

Zares je ta grob postal znan šele leta 2006. V noči na 30. maj je na Dobu storil samomor Trobec, ki je imel na vesti umore vsaj petih žensk. Okrog vratu si je zavezal rjuho, stopil na stol ter se obesil za straniščni kotliček. Njegova edina še živeča sorodnica, sestra Cirila Banovič, ni hotela prevzeti trupla, zato so ga pokopali v Šentrupertu v najcenejši krsti, oblečenega v trenirko in majico s kratkimi rokavi, v čemer se je obesil. Razen delavcev Novakovih tudi na njegovem pogrebu ni bilo pogrebcev, je pa prišel domači župnik Mirko Simončič, pomolil ob njegovi krsti ter zaprosil boga, naj grešniku odpusti grehe. »Prosimo za rajnega brata Metoda.«

Že ob njegovem pogrebu so se Šentrupertčani zmrdovali: »Kaj nam je treba Trobca tukaj?« Zares pa so v zvezi z dobskim grobom v tem kraju strasti zavrele leto pozneje, ko je 28. aprila 2007 Plut v celici ljubljanskega pripora na Povšetovi pogoltnil usodno količino pomirjeval. Šentrupertski župan Rupert Gole se še kako dobro spominja, kak kraval je nastal, ko so se Ljubljančani ostro uprli ideji, da bi ga pokopali na Žalah, zato so tam že napovedani pogreb odpovedali. Pristojni so zato začeli polglasno razmišljati o tem, da bi tudi njega pokopali v Trobčev grob, toda, tako šentrupertski župan, »če bi Plut umrl na Dobu, bi bil kot župan verjetno nemočen, saj bi ga po zakonu morali zakopati na našem pokopališču, ki je najbližje temu zaporu. Tako pa ne vem, zakaj bi morali ravno v Šentrupertu reševati probleme nekoga drugega. Zagotavljam vam, da Plut ne bo zakopan v Šentrupertu, niti z našo vednostjo niti brez nje.«

Res ni bil, nekaj tednov pozneje so ga v največji tajnosti le pokopali na Žalah.

Samomor na obroke

V zvezi s smrtjo Zorana Mezge pa je sicer nekaj ugibanj v javnosti sprožilo anonimno pismo, katerega avtor je bil očitno neki obsojenec z Doba in v katerem so bili očitki, da Mezga sploh ne bi smel umreti, če bi odgovorni v tem zaporu in zdravstvena služba svoje delo opravljali tako, kot bi morali. Pisalo je, da je pred smrtjo bolehal za gripo, hudo trpel, v mukah prosil za zdravniško pomoč, a je ni dobil ...

Odziv z Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij na obtožbe v anonimki je bil odločen: »Obsojenec pred smrtjo ni zaprosil za zdravniško pomoč niti iz njegovega vedenja ni bilo opaženih posebnosti, ki bi kazale, da pomoč potrebuje. Ves čas prestajanja zaporne kazni mu je bila na voljo ustrezna zdravstvena oskrba, zato zavračamo navedbe, da mu je bila zdravniška pomoč kakor koli okrnjena. Vzrok smrti bo ugotovljen na podlagi opravljene obdukcije.«

In kaj je pokazala ta? »Zavod Dob ne razpolaga z uradnim mnenjem glede vzroka smrti obsojenca. Potrdimo lahko le, da je bil v konkretnem primeru kot razlog smrti podan sum na zastoj srca.«

Zaradi varovanja osebnih podatkov smo se lahko le neformalno pogovarjali s tistimi, ki vedo, zakaj je moral umreti Mezga. Bolj ko se je bližala njegova vrnitev na svobodo, bolj naj bi se zapiral vase. »Očitno ga je skrbelo, kam bo šel, ko pride iz zapora. Zunaj ni imel nič in nikogar. Življenjski stil, ki ga je izbral, pa je bil delanje samomora na obroke. Ni se zdravil, ni poslušal nasvetov ...« Nekdo, ki pozna izsledke obdukcije, nam je zaupal še, da so »toksikološke preiskave izključile, da bi smrt nastopila zaradi predoziranja z zdravili ali mamili. Kašljal pa je, grdo je kašljal, toda ubogal ni. Zadnje čase je le prižigal cigareto za cigareto. Imel je čisto zapacane žile, srce naposled ni zdržalo. Klasična odpoved srca zaradi nezdravega načina življenja torej. In tudi če bi imel gripo, je imel možnost, da zaprosi za zdravniško pomoč, on pa jo je odločno zavračal.«