FOTO: Marjeta se je uprla roparjema s pištolo, župniku zlomila roko

LAPORJE – »Bilo je že pozno zvečer. Mislim, da nekaj minut čez pol osmo, ko sta na vrata župnišča potrkala dva fanta. Pravzaprav sta pozvonila pri vhodnih vratih. Ko sem jima odprla, sta mi dejala, da sta dogovorjena z gospodom župnikom in da prodajata čistilne krpe vileda. Seveda sem vedela, da ni nihče dogovorjen z bratom, zato ju nisem spustila v delovno sobo,« nam je ponedeljkovo zgodbo o ropu župnišča v Laporju pri Slovenski Bistrici začela razlagati Marjeta, sestra tamkajšnjega župnika. Ker ju je župnikova sestra, ki obenem opravlja delo gospodinje, zadrževala v preddverju, je eden od fantov iz žepa potegnil pištolo. Kot bi hotel pokazati, da gre zares.

Hrabra gospodinja se napadalcev, ki ju je opisala kot mlada fanta, stara med 18 in 25 let, ni ustrašila: »Morda tudi, ker nista bila ne vem kako velika. Delovala sta mi kot dva pobalina, a tudi sicer nisem strahopetna ženska. Zabrusila sem jima, naj ne strašita s to plastično pištolo in naj se pobereta. Seveda še danes ne vem, ali je bila pištola zares plastična, saj se na tovrstne stvari ne spoznam.« A niti roparja, ki nista zakrila obraza, se nista ustrašila. Na vse pretege sta hotela do župnika Janeza Osvalda, ki je bil v delovni sobi – ta je od preddverja ločena le z vrati. Marjeta je napadalcema zagrozila s policijo in odhitela v kuhinjo po mobilni telefon.

»Eden od napadalcev je stekel za menoj in me ves čas grabil za roke, da ne bi poklicala policije. Prerivala sva se, tako da nisem mogla opraviti klica na pomoč,« se spominja Marjeta, pri kateri pa je ponedeljkov rop vendarle zbudil previdnost in je med našim obiskom odkorakala do vhodnih vrat, da jih je preventivno zaklenila. Med prerivanjem v kuhinji je drugi ropar, ki mu oborožitev s pištolo ni zadostovala in je iz žepa potegnil še nož, stopil v delovno sobo župnika Janeza Osvalda. »Bral sem v delovni sobi. Slišal sem ropot in stopil do vrat, ki vodijo v preddverje. Takrat je vstopil mladenič in mi zagrozil, da me bo udaril. Porinil me je v delovno sobo, da sem podrl stoječi obešalnik za plašče in padel po tleh. Zelo nerodno sem padel, zato tudi modrica pod očesom in longeta na roki,« je dogodek podoživljal 76-letni župnik.

Pritisnil gumb za alarm

Ropar, tisti s pištolo v rokah, se je spravil nad župnika, drugi pa je začel premetavati stvari v delovni sobi. Takrat se je Marjeta ustrašila za svojega brata in začela vpiti: »Pustita ga! Bolnik je. Vzemita, kar hočeta.« Pametna poteza, saj je ropar izpustil župnika za delček sekunde, to pa je bilo dovolj, da je Janez pritisnil na gumb za alarm. »Seveda ni običajno, da ima župnik alarm, ki je poleg vsega povezan s klicnim centrom, a morate vedeti, da sem v preteklosti služboval v krajih, kjer je bilo to z alarmnimi napravami nujno potrebno,« je pojasnil Janez Osvald, ki v Laporju službuje zadnjih 25 let, prej pa je četrt stoletja deloval kot župnik na Kosovu, kjer se je naučil previdnosti.

Čim je župnik pritisnil gumb, se je prožil alarm. »Tako je glasen, da bi še mrtvega prebudil,« se je pošalila Marjeta. Roparja sta se samo spogledala in brez besed pobegnila skozi vhodna vrata. Piskajoč glas alarma so slišali sosedje, prihiteli na pomoč in poklicali policijo. Roparja sta poleg obeh mobilnih telefonov, župnika Janeza Osvalda in njegove sestre, odnesla tudi denar, ki ga je imel župnik v torbi. »Ko sem pozneje pogledal vse zapiske in seštel, v torbi ni bilo več kot 800 evrov. A sva jo s sestro še dobro odnesla. Ko sta našla denar v torbi, se z izkupičkom nista zadovoljila. Postajala sta iz trenutka v trenutek bolj napadalna in kričala: 'Kje je še več?' Denar sta spravila v platneni torbi, ki sta jo vsak svojo nosila obešeno čez ramo,« se še spominja župnik.

Pozneje sta policistom skupaj s sestro razložila, da sta bila fanta oblečena v jakni sive barve s karirastim vzorcem in kapuco. Župnikova sestra se spominja, da sta v preddverju, ko sta se predstavljala za prodajalca, oba govorila tekoče slovensko, pozneje pa je eden od njiju nekaj besed izrekel v hrvaškem jeziku. »Kot bi hotel pustiti drugo sled. A se je slišalo, da sta bila Slovenca. Govorila sta s štajerskim podeželskim naglasom. A nista bila naša farana, saj bi ju spoznala,« pove Marjeta. Župnika so po dogodku odpeljali na pregled v bolnišnico; tam so mu oskrbeli modrico pod desnim očesom in mu na levo roko namestili longeto: »Počena je majhna koščica v zapestju, ni nič hujšega. A povedati moram, da me nista udarjala, ampak sem ob potiskanju nerodno padel.«

Četudi Janez Osvald v poslanstvu Boga službuje že 50 let, pa se mu je prvič zgodilo, da ga je kdo oropal. »Seveda življenje prinese nepredvidljive stvari, saj sem dolga leta služboval na takšnih in drugačnih terenih. Tam je bilo življenje pestro. A rop se mi je primeril prvič,« je sklenil Janez. Skupaj s sestro Marjeto, ki mu je šele nedavno prišla pomagat kot gospodinja v Laporje, sta ocenila, da sta bila roparja odvisnika v stiski. V njej je danes marsikdo: »Vedno več ljudi pride tudi v župnišče in prosijo za denar.«