ŠENTJERNEJ – Prijatelja, 36-letni Marijan Glešć in 43-letni Damjan Bergant, sta posedala v lokalu Cukero, nedaleč od šentjernejske policijske postaje. Bila je nedelja ob pol desetih zvečer. Natakarica Monika jima je postregla, Marijanu z zelenim čajem, Damjanu z ledeno kokakolo. Že deset minut pozneje je njuno debato prekinil nenadejan obisk. Vstopil je I. J. in se že kmalu obregnil ob Marijana, ali bo dal za pijačo, naj bi ga spodbodel. »Ti, čas krize je in ni denarja, ne morem,« mu je Marijan odvrnil. Potem se je usulo nanj nekaj, česar od znanca ni pričakoval. »Žalil me je, da sem jugovič, da sem od dol, pa da bo ubil mene in moje prijatelje, da bo pri nas doma naredil čistko in nas vse po vrsti likvidiral,« nam je pripovedoval Marijan.
»Ne, ni bil pijan, agresiven pa sto na uro, saj me je zatem še ničkolikokrat zbodel, če mu bom plačal za njegovo pijačo, na vsak moj ne je vsakič odgovoril z grožnjo, da bo pospravil mene in moje bližnje. Ker je videl, da se nisem zmenil zanj, je pljunil Damjana v obraz, ga ponižal kot zadnjega sužnja ter tudi njemu gladko prerokoval, da ga lahko ubije kar na kraju samem, zagledal sem prijateljev obraz, bil je povsem zaprepaden in okamnel. Damjan je vendarle človek, ki še ni nikogar udaril, niti muhe ne bi...« Marijan teden dni zatem takole razmišlja: »Ne vem, ali je prišel izsiljevat lastnico ali pa mu je bilo od nekod preprosto naročeno, da me sprovocira?!«
Skopa potrditev obračuna »Zaradi varstva osebnih podatkov vam ne moremo posredovati odgovorov na vaše poizvedbe,« smo izvedeli na PU Novo mesto. »Vseeno lahko potrdimo, da so policisti 22. januarja v večernih urah intervenirali v gostinskem lokalu v Šentjerneju, preiskava pa še ni zaključena. Če posameznik meni, da so mu bile v policijskem postopku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, se lahko na delo policista seveda tudi pritoži.« |
Policistov ni bilo
Čim je provokator končno odšel, je Marijan poklical na 113 ter jasno razložil, da si ne upa domov, da mu znana oseba, ki ima že od prej na vesti paleto prekrškov, streže po življenju: »Prosim, da pošljete posebno policijsko enoto, saj imam občutek, da se ne bo dobro končalo!« Zakaj je imel tak občutek, ni povsem jasno. Neuradno naj bi tudi on izrekel eno ali dve preveč.
Pa je že v naslednjem hipu zazvonil njegov mobilni telefon. Na zaslonu se mu je izpisala številka 07113. Pri priči se je oglasil. »Na drugi strani se mi je predstavil nekdo z OKC in sporočil, da je patrulja že zunaj ter da me že čakajo.«
Marijan, še vedno na liniji z uradno osebo, je bil že zunaj pred lokalom. Kjer pa ga je čakalo popolno presenečenje. Šok! Pred njim se namreč ni pojavilo težko pričakovano policijsko vozilo, temveč nekaj drugega – črni audi Q7. »Iz njega so kot termiti iz svojega termitnjaka, drug za drugim stopali Cigani, šest jih je bilo, brate J. sem zlahka prepoznal,« je dejal Marijan. Dva mlajša Roma naj bi držala teleskopski palici.
Glešć je bil pretresen, saj ni bilo nikjer policistov, ki so mu še trenutek prej zatrjevali, da naj bi že bili pred vrati. Člani šentjernejske romske skupnosti so menda kot podivjani tedaj skočili na Marijana, I. J. naj bi mu iz rok iztrgal njegov mobilni telefon. »Lokacija sledenja je pozneje pokazala, da je bil telefon v ciganskem naselju, v baraki, kjer živi razvpiti G. J.«, je še povedal naš sogovornik.
Po Marijanu se je usula ploha udarcev in tudi teleskopske palice so udrihale po njem. Kolikor se je le dalo, si je z rokama prekril glavo in ritensko proti lokalu. »Ker zunaj, obkoljen s Cigani, nisem imel prav nobene možnosti, da bi se ubranil, mi je nekako le uspelo priti v lokal,« je opisoval. »Pa tudi tam sem se branil z vso možno silo, toda ciganskih rok je bilo vendarle preveč. Zamenjali so me za boksarsko vrečo,« je opisoval mož, ki ga je že v naslednjem trenutku spodrezal jekleni barski stol, ki je nenadoma priletel vanj. »Za hip sem izgubil sliko.« Ko se mu je povrnila zavest, se je vratolomno še izvil iz obroča napadalcev ter zbežal v skladišče, se tam zaklenil in čakal, da se nočna mora konča. Medtem ko je bil Marijan zaklenjen, je nekdo s palico udaril še Damjana po glavi. »Sklonil sem se in ovil, a ni pomagalo, da mi ne bi s serijo dodatnih udarcev razbili še obeh očes, poškodovali reber,« je povedal in kazal na svoje poškodbe Damjan.
da se nisem zmenil
zanj, je pljunil
Damjana v obraz,
ga ponižal kot
zadnjega
sužnja.
Krvava arena
»Končno sem si le drznil priti nazaj in opazil, da so jo Cigani že podurhali, tam sem videl le krvavega Damjana,« je Marijan opisoval podobo krvave arene. Dokončno je v njem zavrelo, ko je zagledal dve patrulji, ki sta pridrveli, ko je bilo že vsega konec. »Takrat, ko vas davkoplačevalci rabimo, vas ni, ko vas pa rabijo Cigani, pa pridete takoj?! Če bi bil minister, bi šentjernejsko policijsko postajo takoj zaprl! Takšne je res ne rabimo!« je vrelo iz Marijana, ki ga še vedno bolijo ustnica, zobje, oko, glava, vrat, rama, komolec, prst, desni kolk, leva golenica.
Prestrašena Marijan in Damjan sta že zahtevala prepoved približevanja družine J., vendar jima ni uspelo. Zahtevata tudi, da se razišče, kaj so dežurni policisti počeli v času, ko bi morali ukrepati in jima pomagati. Zahtevata preiskavo celotnega dogodka, v katerem je bila po njunem mnenju storjena napaka. Ali jima je nekdo nastavil past, se sprašujeta, ali je nastala malomarnost, ali pa je v ozadju kaj tretjega in sta bila zgolj kolateralni žrtvi? Imata občutek, da se želi zadeva pomesti pod preprogo.
