FOTO: Krokar naznanil Urhovo smrt

ŠENTJAKOV ROŽU, ČRNA NA KOROŠKEM – Turobno so se smukale meglice po obronkih senčne strani Karavank, pod njimi, v Šentjakobu v Rožu, pa je bilo nenavadno tiho. Ponedeljkovega srednješolskega utripa v bližini Višje šole za gospodarske poklice Št. Peter, dvojezične privatne katoliške šole konventa šolskih sester, ni bilo zaznati. Večer prej, manj kot petsto metrov od vhoda, je ugasnilo mlado življenje. Petnajstletnega slovenskega dijaka Urha Toškovića je po nam dostopnih informacijah do smrti zbil pijani voznik.

»Veliko dijakov prihaja iz Slovenije, tako kot tudi Urh,« nam je povedal Gerald iz Breznice v Rožu in dodal: »Avstrijci smo pravzaprav v manjšini. Toda nam, ki smo enakih let in smo neobremenjeni z nekimi brezpredmetnimi delitvami, to ne predstavlja problema. Rad se družim s slovenskimi sošolci tudi v prostem času, tako kot sem se z Urhom. Veliko lepih trenutkov sva prebila skupaj v skate parku.« Gerald je skupaj s še tremi prijatelji zdaj pokojnega Črnjana poprosil učitelje, da so jih malce prej spustili od pouka. »Fantje smo v zasebnih sobah po okolici, dekleta pa so v internatu. Kljub vsemu imamo tudi mi, ki smo v zasebnih apartmajih, glede prostega gibanja velike omejitve. Morda je zato včeraj zvečer Urh želel pospremiti kolega do njegovega stanovanja, pa se je pripetila tragedija,« nam je ob kraju, kjer se je pretrgala življenjska nit mladeniča iz Slovenije, pojasnjeval Maj Max z Bleda, ki tako kot Gerald obiskuje šolo Št. Peter. Slišali smo, da naj bi Urh in njegov prijatelj Iztok na nedeljski večer hodila ob desni strani cestišča iz bližnje vasi Sreje proti Šentjakobu. Pločnika za pešce tam ni. Blizu križišča, kjer gre cesta iz Šentjakoba proti avtocestnemu odseku, ki pelje proti karavanškemu predoru, je za mladeničema pripeljalo osebno vozilo. »Tule so omejitve hitrosti, peljalo naj bi se osemdeset na uro, pa jih velika večina pritisne na plin in brzijo čez sto, do sto dvajset na uro,« je ob znaku za omejitev hitrosti povedal Ratečan Bojan: »Kot smo lahko slišali, je Urh hodil bolj proti sredini cestišča, bil je tudi temneje oblečen. Avtomobil ga je tako zadel, da je padel po tleh okoli deset metrov naprej, vozilo pa se je zaustavilo še naslednjih deset metrov naprej. Torej prav počasi voznik ni peljal.«

Fantje so poprosili za ogenj, saj so s seboj prinesli svečke. »Urh je takoj umrl,« je povedal Denis z Jesenic, medtem ko je prižigal plamenček v spomin na prijatelja: »Radi smo se družili. Igrali smo igrice na playstationu ali xboxu in počeli druge reči, kar jih počnejo vsi naših let. Urh je bil ful prijazen, da je redko kdo tak. Iztok, ki je vse to videl, namreč vse se je zgodilo pred njegovimi očmi, je v bolnišnici. Ne, ni ga zadelo vozilo, ostal je nepoškodovan, je pa v takem šoku, da so ga zadržali v bolnišnici. Saj bi mene verjetno tudi. Sploh si ne upam predstavljati te grozljive situacije, ki ji je bil priča. Da ti takole, od zadaj, prinori norec za volanom, ki ga ima še kar precej pod kapo in ti pred očmi ubije dobrega prijatelja … Grozljivo!« Med vaščani Srej, po nemško se jim reče Srajach, smo naleteli na molk. Nihče ni želel povedati, kdo je nedeljski večerni dirkač, ki je zapeljal v dijaka, nihče ni nič videl niti slišal.

»Poba mi je vzel!«

Medtem je žalost zajela tudi Urhov domači kraj Črno na Koroškem. Včeraj je bilo tam težko srečati domačina, ki nesrečnega fanta ne bi poznal. »To je bilo kot atomska bomba,« širjenje prvih novic o tragični nesreči v Avstriji po tem koroškem kraju opiše domačin Rudi, ki kar ne more verjeti, da mirnega in dobrega fanta nikoli več ne bo videl. Spomni se na črnega krokarja, ki je v soboto in nedeljo letel nad njegovo in tudi Urhovo hišo. Pravi, da je očitno napovedoval tragedijo. »Gospod Rudi, ali veš, da sem imel tak deveti čut, da se bo nekaj naredilo, ker je krokar tako krožil,« se Rudi spominja sosedovih besed.

Urhova mama Mojca Pumpas Tošković je v nedeljo sina skupaj z njegovim dobrim prijateljem Iztokom zadnjič peljala v Avstrijo. Najprej je v dom peljala Iztoka, nato pa še Urha in se na koncu odpravila v svoje stanovanje. »Ob osmih zvečer je napisal sporočilo, da gresta z Iztokom vsaj za pol ure ven, saj so morali biti ob devetih doma. Fantje namreč živijo posebej, ker je to krščanska šola. Rekla sem mu, naj ne hodi po tej cesti, ker me je bilo strah, da bi se kaj zgodilo. In Iztoku je rekel, ali ne vidi, da mu mama ne dovoli in da bodo drugi fantje zelo hitro prišli,« pravi Urhova mama, ki v Avstriji dela kot negovalka, in nadaljuje, da je sina klicala ob 20.30 ter še tri minute po deveti uri, a brez uspeha.

Vozijo kot norci

»Nato so prišli policisti, zdravnik, zdravnica in sestra (nuna) Veronika,« se z žalostjo spominja trenutkov. Sama, kot pravi, o povzročitelju nesreče ne ve prav nič. Na vprašanje, ali bi mu rada kaj sporočila, pravi, da o tem sploh ne razmišlja. »Poba mi je vzel, če se je zavedal ali ne. Samo to, da mi je poba vzel,« pove Mojca. »Tam vozijo kot norci. Še ravnatelj je rekel, da ni bilo niti megle. Policist pa je takoj rekel, da fant ni bil kriv.«

Sicer pa se je Urh v Avstriji zelo dobro počutil. V srednjo šolo se je odpravil po koncu slovenske osnovne šole. Že od nekdaj si je želel, da bi delal v gospodarstvu ali bančništvu, zelo rad pa je bil oblečen v poslovne obleke. »To so bile njegove želje,« pove Mojca. »Zelo srečen je bil. Sprejet je bil v krščansko šolo, tam so čisto drugi ljudje, navade, obnašanje. Ni tako kot pri nas.« V rani mladosti se je Urh zelo aktivno ukvarjal s športom. Še posebno uspešen je bil v smučanju in nogometu, pravi mama Mojca. Kar se tiče smučanja, je bil v letniku 2001 najboljši. In sicer tako dober, da so ga v domačem smučarskem klubu, ki je v svet ponesel tudi ime Tine Maze, pred leti že videli kot njenega resnega naslednika. »Pošten fant je bil. Bil je naše upanje. Vsi so ga radi imeli. Bil je skromen in to je bilo njegovo bogastvo. In tudi prijatelji so mu zaupali in ga radi imeli,« žaluje strta mama.