FOTO: Kradla med
 hišno preiskavo

LJUBLJANA –Seveda ni ravno prijetno, če ti kdo potrka na vrata, se predstavi kot kriminalist, ki preiskuje kaznivo dejanje, in oznani, da bo v okviru preiskave malce pobrkljal po tvojem stanovanju. A v pričujočem primeru bi lahko Miha J., Mileno I. M., Antona M., Karla Š. in Jožefa M. le pobarali o tem, koliko soli imajo v glavi. Nekaj bi namreč že morali vedeti: nihče ne sme kar tako vstopiti v stanovanje, kar velja tudi za policiste in kriminaliste. Ti se morajo pred hišno preiskavo obvezno predstaviti s službenimi izkaznicami, pokazati pisno odredbo okrožnega preiskovalnega sodnika, preiskava pa mora potekati v prisotnosti nekaj civilnih prič; te policisti običajno najdejo med znanci preiskovancev, njihovimi sosedi ali pa jih preprosto snamejo z ulice.

Policistom
 pač verjamemo

Na vrata sta trkala 41-letni Marjan Kunc in eno leto mlajši Jasmin Mole z območja Ljubljane. Nista kriminalista, prav tako ne policista, čeprav je slišati, da naj bi bila njihova stara znanca. Dogajalo se je na območju Policijske postaje Ljubljana Center, storjena so bila kaznivo dejanje vlomne tatvine ter dve dejanji velike tatvine (zagrožena kazen do osem let zapora). Tožilstvo je Kunca in Moleta sprva sicer preganjalo, da sta zagrešila tudi kaznivo dejanje lažnega izdajanja za uradno osebo (kazen do enega leta zapora).

Na kazenskem oddelku okrožnega sodišča sta krivdo priznala, Moleta so obsodili na 11 mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo treh let, precej slabše pa jo je odnesel Kunc, ki je bil obsojen na dve leti in dva meseca zapora. Ta je pozneje sicer poiskal pomoč na pritožbenem sodišču, a so mu z višjega sodišča nedavno sporočili, da potrjujejo odločitev prvostopenjskih kolegov.

Dvakrat naj bi se torej stanovalcem predstavila kot kriminalista in opravila hišno preiskavo. V prvem primeru sta »zasegla« nekaj predmetov v skupni vrednosti 100 evrov in odkorakala s stvarmi, ki so v resnici postale njun tatinski plen, v drugem primeru pa sta si »preiskovanca« še prav posebno privoščila: prepričala sta namreč ga, da jima mora izročiti mobilni telefon in denarnico in, še več, ga za potrebe preiskave napotila do bankomata, da bi dvignil določeno vsoto denarja ter jima jo izročil.

Za sodišča dvomov o krivdi ni: Kunc in Mole sta se lažno predstavljala za kriminalista, vzbudila zaupanje oškodovancev, ki so ju v obeh primerih spustili v svoje stanovanje. Velja namreč, da občani kriminalistom oziroma policistom praviloma zaupamo in jim dovoljujemo več kot drugim neznancem. In medtem ko sta se tako drzno pretvarjala, da opravljata ogled kraja kaznivega dejanja, sta okoliščino, da so jima oškodovanci verjeli, da sta kriminalista, izkoristila za izvršitev kaznivega dejanja.

Sprejel bi
 majhno tatvino

Kunc, ki je tako kot Mole očitke na svoj račun priznal, pa se je torej pritožil na višje sodišče in skupaj z odvetnico Lucijo Kovač predlagal razveljavitev sodbe ali pa vsaj prekvalifikacijo dejanj v tako imenovani majhni tatvini, za kateri je zagrožena kazen po do enega leta zapora. Menila sta, da je okrožno sodišče napačno sledilo tožilstvu, ki je kaznivi dejanji opredelilo kot veliko tatvino, storjeno na predrzen način. Višji sodniki pa so sklenili, da se je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno opredelilo, da je šlo za veliki tatvini, že tožilstvo pa je ravnalo v korist obtoženca s tem, ko je v obtožbi izpustilo očitek o še enem kaznivem dejanju – lažnem predstavljanju za uradno osebo.

Višji sodniki se ne strinjajo niti z zatrjevanjem obrambe, da je šlo le za majhno tatvino, saj plen ni bil ravno bajen. Na kraju prvega kaznivega dejanja naj bi Kunc in Mole »preiskala« vso hišo in odnesla vse vrednejše predmete, ki sta jih našla, v drugem pa je bila vrednost ukradenega telefona in denarja 457 evrov, plen pa bi bil zagotovo še večji, a je bančni avtomat zaradi preseženega dnevnega limita zavrnil nadaljnje izplačilo denarja.

Kunc je višje sodnike zaman prosil tudi za nižjo kazen, čeprav je trdil, da je pri deljenju plena potegnil kratko oziroma si je Mole vzel več kot on. Ni mu pomagalo niti pojasnjevanje, da je na krivo pot zašel le zaradi tega, ker se trudi preživeti, saj je brez premoženja in prihodkov, ne pa zaradi tega, ker bi rad obogatel ali lagodno živel na račun drugih. Višji sodniki so sicer upoštevali njegove premoženjske razmere – oprostili so ga vseh stroškov, saj bi lahko plačilo sodne takse in stroškov pritožbenega postopka ogrozilo njegovo preživljanje.