DRAGATUŠ – »S Silvom sva šla v gozd okoli desetih dopoldne. Nekaj hrastov sva nameravala podreti, in ko sva podirala zadnjega, je Silvo, ki je žagal, povsem pravilno ocenil, kam bo padlo drevo. Jaz sem še zaklical, da hlod pada, in oba sva se umaknila. A ker je hrast nekoliko visel, ni padel le hlod, ampak se je izpulila še korenina. Ta ga je zagrabila ter vrgla po tleh, drevo pa je padlo nanj,« se je s solznimi očmi najbolj grozljivega dogodka svojega življenja spominjal 50-letni Pavle Kralj, ki je v sredo popoldne v gozdu, kakšne tri kilometre od doma, izgubil ne le brata, ampak tudi dobrega prijatelja. Silvovo življenje je v trenutku ugasnilo.
»Čisto zraven sem bil. Morda meter ali dva stran. Takoj sem skočil v traktor, navezal sem hlod in ga dvignil. A pomoči za brata ni bilo, nobenega znaka življenja ni več kazal, stisnilo mu je prsni koš,« je hlipaje opisal bratovo smrt.
Slaba slutnja
Belokranjska vasica Golek, ki je le lučaj od Dragatuša in šteje kakšnih 50 duš, je ovita v žalost. »Izgubili smo najboljšega fanta v vasi,« je v solzah z enim stavkom Silva opisala vaščanka, ki jo je smrt soseda zelo prizadela. »Bil je res dober človek,« ni mogel skriti žalosti drugi brat Janez, ki je bil, ko se je zgodila nesreča, v službi. Pove, da je bil Silvo vajen dela v gozdu, bil je izkušen, saj je spretnost, potrebno pri tem nevarnem poslu, nabiral od malega, in vedno je bil on tisti, ki je rušil drevje. »Ker ga je pred leti kap, je bil nekoliko slabše okreten, morda je bilo tudi to krivo za nesrečo, da se ni mogel umakniti,« je razmišljal Janez.
Kraljevi imajo veliko domačijo, njihova kmetija je med večjimi daleč naokoli, v hlevu imajo namreč 100 glav živine, bike in molznice.
»Silvo je bil nosilec kmetijske in gozdarske dejavnosti. On je vodil posle in vso potrebno dokumentacijo ter papirje, jaz pa sem bil zaposlen pri njem,« je povedal Pavle. »Za enega je dela preveč, zato sva si delo delila. On je na primer v hlevu vedno molzel, jaz pa nakrmil živino. Saj ne vem, kako bomo naprej,« je zavzdihnil, ko se je odpravil k živini, kjer mu je že pomagal sin.
Načrtov so imeli Kraljevi še veliko. Brata sta vzela kredit in kupila sosednjo domačijo, stare objekte sta podrla in naredila nov hlev. »Kredit je treba odplačevati, zato pa sva tudi šla v gozd, da bi drva prodali in lažje stroške pokrili. Ko vsaj ne bi šla v gozd! A res ne veš, kakšna usoda te čaka. Naredil sem vse, kar sem lahko, da bi brata rešil. Pa kar slabo slutnjo sem imel. Jaz sem hotel že malo prej končati delo, pa je Silvo rekel, da podriva še ta hrast. Bolje bi bilo, da bi vztrajal in bi pustila tisto drevo ter šla na kosilo,« je nemočno razmišljal Pavle.
Silvo je ves čas nekaj počel, pri hiši je namreč tudi vinograd, po očetovi smrti se je pridružil lovski bratovščini, Lovski družini Dragatuš, bil pa je tudi gasilec, član PGD Dragatuš. »Vrata njegove kmetije so bila za gasilce vedno odprta.
Kadar smo imeli kakšno prireditev, občni zbor ali drugo druženje, je vedno rad prispeval vino ali druge pridelke in nikoli ni za to želel plačila,« je dejal predsednik PGD Dragatuš Marko Štefanič, ki bo Silva v spominu ohranil kot vedno optimističnega in nasmejanega Belokranjca, ki je vedno in vsakemu priskočil na pomoč.
