FOTO: Ko so jo ugrabili, je pekel na žaru

LJUBLJANA – V kratkem bo znano, ali Milan Trivković res ni bil član kriminalne združbe, ki je 26. junija 2014 ugrabila Ljubljančanko Zorico Škrbić, nesrečnica pa je po dolgotrajnem brutalnem izživljanju nad njo umrla. Na prvostopenjskem sodnem procesu ga je namreč pred letom dni okrožna sodnica Vesna Podjed v dvomu oprostila, z njeno odločitvijo pa se niso sprijaznili tožilci, ki so se s pritožbo zatekli po pomoč na višje sodišče. Tam so o tej odločali, svojo odločitev pa bodo višji sodniki čez nekaj tednov sporočili v pisni obliki.

Mati trdi, da ga je videla

Tožilstvo od njih pričakuje, da bodo razveljavili oprostilno sodbo, primer vrnili okrožnemu sodišču v vnovično odločanje, Trivkovića pa vtaknili v pripor, da na prostosti ne bi mogel vplivati na priče. Njegov zagovornik Blaž Kovačič Mlinar kajpak vztraja, da je oprostilko nujno potrditi, po njegovem mnenju je bilo vse že pravilno razsojeno in se je tožilska zgodba morala podreti, saj ni bila podprta z dokazi. Tega, o katerem je tekla beseda, na sejo višjega sodišča sicer ni bilo, odvetnik je v njegovem imenu sporočil, da za to obstajajo osebni razlogi, »saj je bil že dosedanji postopek zanj dovolj utrujajoč«.

In kakšna je bila tožilska zgodba? Specializirana tožilka Mateja Gončin je Trivkovića posadila na zatožno klop skupaj s Željkom Petrovićem, Blagojem Sazdovom in Senadom Livadićem, da naj bi storil kaznivo dejanje hudodelskega združevanja in skupaj s prvima dvema še kaznivo dejanje ugrabitve. Omenjena trojica je krivdo sicer priznala. Petrović, ki je bil skupaj s Sazdovom obtožen tudi povzročitve posebno hude telesne poškodbe, je dobil 15 let zapora, Sazdov 14, Livadić, obtožen pomoči pri ugrabitvi, pa dve leti in dva meseca.

Samo Trivković je vztrajal, da je nedolžen, zato so proti njemu izpeljali sodni proces. »Ne morem priznati nečesa, česar nisem storil. Nisem ugrabil in ubil Škrbićeve.« V svojem zagovoru je povedal, da bi očitke na svoj račun, če bi bili ti resnični, tudi on brez omahovanja priznal ter sprejel ponudbo tožilstva za dve leti in devet mesecev zapora. »Jaz pa sploh ne poznam ljudi, ki so že priznali. Takrat sem bil doma, skupaj s prijatelji smo imeli roštilj in igrali pingpong.«

Toda Gončinova je do konca procesa trdila, da je tudi on sodeloval pri načrtovanju ugrabitve. Vsi v četverici so po njenem mnenju imeli vnaprej določeno vlogo, pri čemer je bila Trivkovićeva to, da z opazovanjem nesrečne ženske pridobi podatke o njenih vsakodnevnih življenjskih navadah, med drugim o tem, kdaj in po kateri poti se je vozila s kolesom na delovno mesto. Trivkovićevo opazovanje naj bi tako trajalo od 13. maja pa vse do 26. junija, ko so torej Zorico Škrbić okoli 18.45 v Ziherlovi ulici v Ljubljani podrli s kolesa, Petrović in Sazdov sta jo zvlekla v avtomobil, nato so jo odpeljali v gozd, po desetih urah mučenja pa jo v jutranjih urah odvrgli ob glavni cesti v Podpeči. Ob padcu so ji zlomljena rebra usodno prebodla pljuča in je še pred prihodom reševalcev umrla.

Ne le tožilka, Trivkovićevemu zagovoru ni verjela niti Zoričina mati, ki je med pričanjem povedala, da je stoodstotno prepričana, da je nekaj tednov pred hčerino ugrabitvijo iz avtomobila pred hišo, kjer stanujejo Škrbićevi, opazoval okolico. »Kaj si delal tam?« ga je vprašala, Trivković ji je odgovoril: »To ne drži!« »Ne boš mi metal peska v oči. Kaj si čakal?«

Zorica tarča
 še ene združbe

Zorico so ugrabili, ker so bili prepričani, da kot partnerica obsojenega roparja banke SKB Dejana Vidmarja – ta je na prestajanju 14-letne zaporne kazni – ve, kam so roparji poskrili kakih 16 milijonov evrov vreden plen, ki so ga leta 2005 v denarju in dragocenostih ukradli po celonočnem praznjenju sefov.

Po prepričanju policistov in tožilcev pa niso bili edini, ki so si prav zaradi tega razloga za tarčo izbrali Škrbićevo. Obstajala naj bi še ena skupina nepridipravov, ki je menila, da je varuhinja roparskega plena in je zagotovo skrit v njenem stanovanju. Ko so namreč kriminalisti oprezali za združbo tihotapcev in preprodajalcev mamil, so ugotovili, da naj bi Senad Muhamedagić, Darko Ostojić in Dragan Miladinović že aprila 2014 posumili, da se mora z ukradenimi stvarmi iz sefov nekaj dogajati, saj si je Zoričin prijatelj Mitja od Ostojića izposodil pnevmatsko kladivo.

Njihova teza je bila, da bo z njim zagotovo razbijal po Zoričinem stanovanju, kjer naj bi bil v stenah ali podu skrit denar. Dogovorili so se, da bodo opazovali okolico njenega domovanja, Muhamedagić naj bi si hišo od zunaj dvakrat ogledal in poslušal, ali kdo v njej razbija s kladivom, Ostojić pa naj bi se seznanil z razporeditvijo stanovanj v hiši, vedel je, kje so nameščene varnostne kamere. Vendar od načrtovane akcije, da bodo, ko se bosta Zorica ali Mitja pojavila z vrečami denarja, zamaskirani izpeljali rop, ni bilo nič, saj je nesrečno dekle tragično umrlo.

Sodnega razpleta primera še ni, Ostojić je na eni od obravnav povedal, da je bila Škrbićeva zaradi povezave z Vidmarjem zagotovo pod nadzorom policije, zato načrtovanje ropa ne bi bilo smiselno, medtem ko Miladinović o pokojnici ni hotel govoriti, saj to po njegovem mnenju ni moralno.