FOTO: Ključavničar pobasal dva milijona evrov

LJUBLJANA – »V bančništvu sem od leta 1995 in vem, kako se te zadeve delajo. Delal sem v Švici, Italiji, v Avstriji in po vsej Evropi in nikjer nisem imel problema z nikomer, pa je šlo za precej večje vsote denarja.« Tako suvereno je o svojih finančnih sposobnostih prepričan Nello Marconi, slovenski Madoff, kot so ga zaradi mahinacij z denarjem vlagateljev nekateri že poimenovali. Marconi, ki se ga na Kočevskem bolj spominjajo po njegovem izvirnem imenu Robert Poljanec in ki je po poklicu ključavničar, se je, kot je povedal na sodišču, kjer se mora zagovarjati zaradi enega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije in kaznivega dejanja goljufije, finančnih poslov priučil kar sam. »Se naučiš,« je odgovoril ljubljanskemu okrožnemu sodniku Marku Češnovarju in predtem poskušal tako sodišče kot tožilko Mašo Podlipnik prepričati, da bi vsi tisti, ki so od septembra 2008 do novembra 2009 vlagali denar prek njegovega podjetja Remius, svoj denar lahko dobili nazaj, če ne bi bilo zamrznitve sredstev na računih njegovega podjetja in ga ne bi strpali v pripor in pozneje v zapor. »To nima zveze s trgovanjem,« je zatrdil. Problem je, kot je nadaljeval, nastal zato, ker sta dve slovenski banki zaprli dva računa podjetja in investicijski skladi v tujini, kamor je Marconi nalagal sredstva, v Slovenijo niso mogli nakazati denarja. Zato tudi menic, ki jih je izdalo njegovo podjetje, vlagatelji niso mogli unovčiti.

Je pa spet zagotovil, da bi oškodovanci denar lahko dobili takoj povrnjen, če bi se lahko sam odpravil na banke v tujino in tam vse osebno uredil. »Problem je, ker banke v tujini ne sprejmejo pooblastil za takšne vsote,« je povedal obtoženi. Ravno zato bi rad imel v zaporu, kjer zaradi opeharjenja 160 vlagateljev na podoben način prestaja 12-letno zaporno kazen, milejši režim. »Ko pokličem v banko, mi rečejo, naj jim dam številko in da me bodo poklicali nazaj,« razloži in nadaljuje, da ima v zaporu možnost poklicati le na 25 telefonskih številk, kar je premalo, glede na to, da je bank, kjer so naložene obveznice, tristo. »Ne visi denar na računu, ampak je v obveznicah. Procedura, kako se obveznice pretopi v denar, je zame zakomplicirana,« je še pojasnil. S tujimi bankami je obtoženi komuniciral izključno prek elektronske pošte in faksa. Ker mu je internetni ponudnik račun zaprl, do njega ne more dostopati več in niti ne do podatkov, ki so ostali v njem. Vse telefonske kontakte je imel shranjene v mobilnem telefonu, ki pa so mu ga vrnili šele po šestih letih. »Telefon je praktično neuporaben. V njem je shranjenih 6000 številk,« pravi in dodaja, da teh nihče ni izpisal, kar bi mu danes ob ponovnem kontaktiranju tujih ustanov precej pomagalo.

Poplačal bi vseh 670 vlagateljev

Marconi zatrjuje, da je v obveznicah za 140 milijonov evrov denarja. Na vprašanje tožilke, ali bi lahko s tem poplačal vseh 37 posameznikov, ki naj bi jih ogoljufal v tej kazenski zadevi, je Marconi odgovoril pritrdilno. Še več: »Vseh 670 ljudi bi lahko poplačal.« Koliko zdržijo vse te njegove navedbe, seveda ve le on. »Oškodovancem, ki so ostali brez denarja, je treba omogočiti vsaj možnost, da se izkaže, da tega denarja ni več. Da ne bo ostalo samo pri vaši navedbi, da ta denar nekje visi,« je menil sodnik, ki je obtoženemu predlagal, naj se, če zadeve ne more urejati sam s pooblaščencem, s posebno vlogo obrne na sodišče. No, tožilka o tem, da Marconi misli resno glede vračila denarja, bolj kot ne dvomi. Že na predobravnavnem naroku je ob zaprosilu obtoženega, da bi mu v zaporu omogočili uporabo računalnika in vso tehnično podporo, odgovorila, da če bi zares želel, bi v vseh teh letih denar oškodovancem že povrnil.

No, v zlatih časih, od septembra 2008 do novembra 2009, je imelo podjetje Remeus po Sloveniji kar devet poslovalnic, v katere so se zatekale stranke in vlagale denar. Marconi oziroma njegovo podjetje, kot izhaja iz obtožnice, je z njimi podpisalo posojilno pogodbo s petodstotno obrestno mero. Marconi trdi, da so stranke v poslovalnice hodile kar same oziroma, da jih ni vabil z nobenim oglasom ali pa »da bi jih klicali na avtobusni postaji«. »Dober glas. Na podlagi priporočil, a ne od mene,« je odgovoril na vprašanje, kako so ga stranke sploh našle. Na vse pogodbe se je podpisal izključno sam, vse potrebno do podpisa pa so opravili njegovi sodelavci, ki so delali v posameznih enotah. Le če je stranka želela vložiti več kot 50.000 evrov, je morala osebno priti do njega.

Imel 100-odstotno kontrolo, dokler...

Tožilstvo je prepričano, da je obtoženi vlagateljem, ki so nasedli njegovim obljubam o poplačilih z visokimi donosi, zamolčal, da so to tvegani posli, ki ne zagotavljajo obljubljenih donosov. Marconi to zanika in zatrjuje, da so vsi vedeli, da gre denar v Forex programe. »Forex je bil primarna enota, da sem iz sedmih milijonov naredil 33 milijonov evrov, da sem jih lahko dal naprej v investicijske programe. Bil je tak dogovor, da moram narediti vsaj 25 milijonov, da lahko prestopim prag,« je pojasnil in na vprašanje, ali je strankam povedal, da gre za tvegano naložbo, odgovoril: »Ne, ker sem zadevo jaz delal. Imel sem 100-odstotno kontrolo nad trgovanjem.« Sicer pa, kot še pravi, so posojilne pogodbe tvegan posel. Riziko v tem primeru bi lahko bil, če bi se mu kaj zgodilo ali pa bi mu kdo hotel kaj narediti. No, še danes je prepričan, da se je zgodba končala zato, ker so ga hoteli uničiti. Spominja se, da je enkrat k njemu v pisarno prišel neki gospod in mu dejal, naj mu da 250.000 evrov za eno stranko. Ker tega ni želel storiti, mu je zagrozil: »Če ne boš dal, te bomo pa uničili.«

Kakor koli že, v tej kazenski zadevi je bilo, kot že rečeno, oškodovanih 36 ljudi, ki so vložili po nekaj tisoč ali deset tisoč evrov. Skupaj so se poslovili od 2,156.000 evrov, kolikor v tem primeru znaša protipravna premoženjska korist. Marconi pa se mora zagovarjati še zaradi navadne goljufije, ker naj bi s posameznikom sklenil 10.000 evrov vredno posojilno pogodbo, pri čemer pa denarja ni vrnil. Brani se, da se z oškodovancem o tem ni dogovarjal in da tudi pogodbe ni sklenil. Dopuščal pa je možnost, da jo je sam podpisal, in sicer v primeru, če mu jo je kateri izmed zaposlenih »uturil«.