FOTO: Kamere posnele, kako so Borisa v 17 sekundah potolkli do smrti

LJUBLJANA, KOČEVJE – »Najbolj me boli, ker so odvetniki prepričali sodnike, da se je vse skupaj zgodilo po naključju. Čeprav dobro vemo, da se ni. Za nas umira zadnje upanje, da bi rablje mojega brata doletele pravične kazni,« je Sašo Zupanc ogorčen nad skoraj vsemi sodbami – ne le nad zadnjo višjega sodišča –, ki so jih slovenski sodniki izrekli zaradi nasilne smrti njegovega 40-letnega brata Borisa z vzdevkom Bobo. Početje sodišč v tej zgodbi je resnici na ljubo milo rečeno nenavadno: najprej so Zupančevim krvnikom sodili zaradi umora in skupno jih je doletelo kar 138 let zapora, potem so sklenili, da ni šlo za umor, ampak za uboj, in kazni znižali na 54 let zapora, nato so se te znižale še enkrat, in sicer na 37 let zapora, po novem so še za dobro desetletje nižje, saj sta uboja kriva le dva, preostali grešniki pa naj bi zagrešili veliko milejše kaznivo dejanje, in sicer nasilništvo.

Kamere posnele smrt v 17 sekundah

Zgodilo se je 19. februarja 2012 sredi belega dne na kočevskem bencinskem servisu, dogajanje pa so posnele nadzorne kamere. Sedem Romov je obkolilo Zupanca, ga napadlo s pestmi, nogami, obcestnim kolom in sekiro ter mu v pičlih 17 sekundah vzelo življenje. Sodili so jim zaradi umora iz brezobzirnega maščevanja, Dušana Hudoroviča (v rokah je držal sekiro) so sodniki obsodili na 24 let in dva meseca zapora, Gordana Hođaja (po Zupancu je mahal s kolom) na 22 let in en mesec, Alija Hođaja na 18 let in dva meseca, Cvetana Brajdiča na 18 let in štiri mesece, Samanta Brajdiča na 17 let, Zdenka Brajdiča na 20 let in šest mesecev ter Dejana Novaka na 18 let in štiri mesece zapora.

Pozneje so torej višji sodniki menili, da pri napadu na Zupanca ni šlo za umor, ampak za uboj v sostorilstvu, in kazni so strmoglavile, Samanta Brajdiča in Dejana Novaka pa so celo oprostili. Odvetniki so nato z nekaterimi pomenljivimi vprašanji prepričali tudi vrhovne sodnike, ki so primer razveljavili in ga vrnili v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču. In s tega sojenja so se grešniki izvlekli s še nižjimi kaznimi: zaradi uboja v sostorilstvu je Hudorovič dobil 10 let, Gordan Hođaj osem let, pretepača Ali Hođaj in Zdenko Brajdič sedem let zapora, Cvetana Brajdiča, ki je pazil, da jim Zupanc ni mogel pobegniti, je doletela kazen pet let in tri mesece zapora.

Po pritožbah obrambe in tožilstva je višje sodišče te dni izdalo še eno svojo sodbo in odslej velja, da sta kaznivo dejanje uboja zagrešila le Hudorovič in Gordan Hođaj (edina sta imela v rokah morilsko orodje), kazen za njiju ostaja nespremenjena, preostalo trojico pa so po mnenju tričlanskega senata doslej neupravičeno obsojali zaradi umora oziroma uboja. S pretepanjem so zagrešili le kaznivo dejanje nasilništva, za kar je zagrožena kazen do treh let zapora. Ali Hođaj in Zdenko Brajdič sta tako po novem obsojena na tri leta, Cvetan Brajdič pa na dve leti zapora.

Odškodnina namesto 18 let zapora?

Toda tudi s tem zgodbe še ni konec, napoveduje eden od odvetnikov, ki so vpleteni v to sodno zmešnjavo. Andrej Žabjek, ki zastopa Cvetana Brajdiča – ta je bil v prvo obsojen na več kot 18 let zapora, v drugo na devet let, v tretje na pet let in tri mesece zapora in zdaj na dve leti. »Na vrhovno sodišče bom v klientovem imenu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, saj sem prepričan, da pri dogodku sploh ni imel aktivne vloge, samo zraven je stal. Zato mora biti oproščen.«

Še isti dan, ko je dobil sodbo višjega sodišča, je Žabjek tudi poslal dopis državnim pravobranilcem, ki jim ponuja, naj za izognitev mastni odškodninski tožbi Brajdiču kar prostovoljno izplačajo odškodnino. Podlaga tiči prav v zadnji sodbi, s katero je torej Brajdiču izrečena kazen dve leti zapora. Pripor mu je bil odrejen 19. februarja 2012, ki je skupaj s prestajanjem kazni trajal do izdaje sklepa o odpravi tega ukrepa 25. februarja 2015. Prostost mu je bila odvzeta za tri leta in sedem dni.«

Odvetnik je pravobranilce obvestil, da je bil Brajdič torej neupravičeno priprt leto in sedem dni, »zato uveljavljamo odškodnino zaradi duševnih bolečin. Pričakujemo po 100 evrov za vsak dan neupravičenega pripora, kar je nekaj več kot 37.000 evrov, in po 500 evrov zaradi vsakega meseca izgube dohodka, to pa je 7000 evrov.«

»Naj sodnikom pomaga stvarnik«

In medtem ko torej pravni stroj napadalcev na Roma Borisa Zupanca napoveduje nove postopke in bi rad dosegel še nadaljnje znižanje že tako vrtoglavo znižanih kazni, v družini ubitega vlada popolno ogorčenje nad slovenskim sodstvom. Že ko so napadalcem na Boba po enem od okrožnih sojenj izrekli precej nižje kazni, je ena od njegovih sorodnic v sodni dvorani zastokala: »Res se splača ubijati.«

»Naša družina je spet sramotno potisnjena do roba ponižanja,« se priduša njegov 37-letni brat Sašo. »Postal je žrtev naklepnega in okrutnega umora, sodstvo pa tudi z odločitvami v tem primeru očitno sporoča nepridipravom, da se pri nas sme ubijati, saj kazni niso hude.« Zupančevi, ki so lastniki enega največjih avtoodpadov v državi, pravijo, da so po tako grozljivi Bobovi smrti pričakovali vsaj »pošteno roko pravice, saj je bilo dokazov, da je bilo dejanje načrtovano, več kot dovolj. Vse so posnele varnostne kamere.« Tako, de Sašo, »so sodniki kazni s 138 let znižali na 54 let, nato na 37, zdaj pa...« Zdaj pa na 26 let zapora.

»Naj sodnikom pomaga stvarnik,« nadaljuje Sašo, tudi vpleten v incident, ki se je odvijal v noči pred Borisovo smrtjo in ki je bil zagotovo povod za tragični dogodek na bencinskem servisu. V lokalu v Štalcerjih je bila veselica, tam je zavrela kri med Romi iz dveh družin. Cvetan Brajdič je menda nabunkal Borisovega 17-letnega nečaka Denisa, v prepir in pretep se je potem vpletlo še več ljudi. Pesti so znova zapele slabo uro pozneje v nekem kočevskem lokalu, ko naj bi bil v pretep vpleten tudi nekaj ur pozneje umorjeni Boris.

Tudi Sašo je bil med tistimi, ki so mu zaradi dogodka v Štalcerjih sodili na kočevskem okrajnem sodišču, obsojen je bil na dva meseca pogojnega zapora. »Pa čeprav sem hotel le dvigniti nečaka. Ko sem dobil udarec s steklenico in pestjo, sem se postavil v obrambno držo, verjetno tudi koga mahnil, vendar so na sodišču rekli, da tega ne bi smel storiti. Obsodili so me torej zato, ker sem se branil, pa jih razumi, če jih lahko.«

Strasti so tisto noč zavrele, se strinja Sašo, »toda ali je moral zaradi tega umreti Bobo, ki mi je bil že od mladih nog vzor v vsem in bi zanj storil vse? Zagotovo je med angeli.«