LJUBLJANA – Enaindvajsetletni Jan Kočić se tako spominja 20. marca, ko je pozno zvečer sedel za volanom svojega sedem let starega audija A7, ki ga je kupil le nekaj dni prej. »S prijateljem Jasminom sva se peljala po Celovški cesti. Semaforji v smeri najine vožnje so bili zeleni, pred menoj ter za menoj je vozilo več avtov in nisem imel občutka, da bi bil hitrejši kot drugi. Potem pa se je v eni sekundi zgodilo. V tem križišču se je pred menoj nenadoma pojavila kolesarka. Počilo je, vetrobransko steklo se je razsulo, prišlo je skoraj do moje glave. Ničesar nisem videl niti zaradi sprožene zračne blazine. Ustavil sem in začel teči proti dekletu, ki je ležalo na tleh.«
Policistom je bilo vse jasno
Tožilstvo je na včerajšnjem začetku sodnega procesa pred ljubljanskim okrožnim kazenskim sodnikom Marjanom Pogačnikom zatrjevalo popolnoma drugače. V obtožbi namreč Kočiću očita, da je vozil predrzno in brezobzirno. Ko je pripeljal do križišča z Bravničarjevo in Korenčanovo ulico, mu je na števcu kazalo vsaj 120, če ne celo 140 na uro, hitrost pa je omejena na 70. Zapeljal je v rdečo in do smrti zbil komaj 20-letno Ino Golob, ki je s kolesom pri zeleni pravilno prečkala Celovško.
»Sigurno nisem peljal 120, stoprocentno pa mi je svetila tudi zelena,« je v zagovoru protestiral Kočić, potem ko je prejšnji teden na predobravnavnem naroku zavrnil krivdo in ni sprejel tožilske ponudbe, da bi bil v zameno za priznanje obsojen na sedem let zapora. »Ko sem pritekel do kolesarke, sem otipal utrip. Drugi avtomobili so vozili mimo, mahal sem in kričal, končno je ustavila neka ženska z belim avtom, prosil sem jo, naj pomaga Ini. Bil sem v popolni paniki, stvari so bile raztreščene po cesti: MP3-predvajalnik in slušalke, oblačila, labelo, črna torbica...«
Policiji je dal izjavo šele dva dni pozneje, ko so mu odvzeli prostost in ga po zaslišanju pred preiskovalno sodnico pospremili v pripor, pa še tedaj je dejal, da bo izkoristil pravico do molka. »Po nesreči se z menoj niso hoteli pogovarjati, rekli so mi le, da je njim vse jasno,« trdi Kočić, ki torej odgovornost za nesrečo prelaga na Ino Golob.
A vendar pravi, da nesrečo obžaluje in da se v priporu večkrat prebuja. »Zelo mi je žal, da se je zgodilo, ne morem spati, dobil sem antidepresive.«
Ali glede hitrosti in luči na semaforju govori resnico (v tem primeru bi bil kvečjemu kriv povzročitve smrtne prometne nesreče iz malomarnosti) ali ga je tožilstvo popolnoma upravičeno obtožilo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu (preti mu do 12 let zapora), sodišče ugotavlja s pomočjo strokovnjakov oziroma sodnih izvedencev.
Na prostor za priče je včeraj stopil Kočićev prijatelj iz otroških let in sopotnik v audiju Jasmin Dervišević. Izpovedi obeh sta bili več kot usklajeni. Tudi Dervišević namreč trdi: »Na semaforju nama je gorela zelena luč. Najina hitrost se mi je zdela normalna, morda čisto malo čez omejitev, kakih 80.«
Priča, ki je videla drugače Vabilu na pričanje se ni odzvala edina očividka tragedije na Celovški. Ta je dogajanje doživela popolnoma drugače kot Kočić in Dervišević. Liljana Pence je, sodeč po zapisanem v obtožbi, okrog 22.45 stala v bližini usodnega križišča, med sodno preiskavo pa je dejala, da je bila kolesarka tista, ki je čez Celovško zapeljala pri zeleni luči na semaforju, »v tistem trenutku pa je z vso silo pripeljal en črn dolg avto«, po njeni laični oceni celo s hitrostjo 160 ali 170 kilometrov na uro. |