FOTO: Iskala policijsko pomoč, dočakala romske pesti

NOVO MESTO, ŠENTJERNEJ – »Seveda naju je še vedno strah, sploh zaradi groženj, ki sva jih še vedno deležna,« sta v en glas na vprašanje, ali so se zadeve po napadu 22. januarja letos kaj umirile, odgovorila prijatelja Marijan Glešć in Damjan Bergant iz Šentjerneja. Tistega zimskega večera, bila je nedelja, sta bila tarča groženj in plohe udarcev, oba pa sta zaradi poškodb končala na urgenci novomeške bolnišnice.

Vse bo likvidiral

Šentjernejčana sta se odpravila na pijačo v Cukero, lokal sredi Šentjerneja. Pogovor za točilnim pultom o vsakdanjih rečeh je prekinil nenadejan obisk, do Marijana je stopil Igor Jurkovič in mu rekel, naj mu plača pijačo. Njegovega predloga Glešć seveda ni sprejel, prav tako ne Bergant, potem pa se je usul plaz groženj v slogu, da ju lahko Jurkovič takoj ustreli, pa da bo ubil njune prijatelje, pri Glešću doma da bo naredil čistko in vse po vrsti likvidiral.

Jurkovič je zagrozil še Bergantu in mu pljunil v obraz, potem pa odšel iz lokala in tudi gostje so takoj posumili, da se lahko zgodi še kaj hujšega, Jurkovič naj bi namreč zabrusil, da se bo vrnil in vse pobil. V tistem je Glešć v svoj mobilni telefon že vtipkal številko 113, zbal se je namreč za svoje življenje, sploh ker je vedel, s kom je imel opravka. In policiste panično in živčno prosil, naj pošljejo posebno enoto. Kmalu je zazvonil njegov telefon, bil je policist iz operativnokomunikacijskega centra. Patruljo je namreč operater, ki pa Glešća resda ni vprašal, kje je, napotil na Glešćev dom, in ko so prišli policisti tja, ni bilo na dvorišču nikogar, zato je posredoval operater in Glešću dejal, naj pride ven. Očiten nesporazum torej, policisti naj bi menda mislili, da je Glešć doma, on pa je bil takrat še v lokalu.

Glešć je sledil navodilom operaterja, naj pride ven, ker da je patrulja že zunaj, tam pa ga je čakal šok! Ne modri angeli! Pred lokal se je v tistem pripeljal črn audi Q7, ven je poskakala četica razjarjenih Romov, zanimivo, vsi so prejemniki socialne pomoči, in začele so padati batine. »Dva sta imela teleskopsko palico, prepovedano orožje torej. Padalo je po meni iz ljubega miru, po glavi, rokah, po vsem telesu. Dva zoba imam odlomljena, mišica na roki mi je počila, eno operacijo sem že imel, še ena bo potrebna,« je našteval Marijan in se spomnil trenutkov, ko si je z rokami zakril glavo in šel ritensko proti lokalu, v tistem pa mu je Igor iz rok izpulil telefon. Za trenutek je pod težo številnih udarcev in brc celo izgubil zavest, potem pa se je nekako izvil iz obroča napadalcev in zbežal v skladišče, se tam zaklenil in čakal, da se mora konča. Potem so udarci padali še po Damjanu.

Sledil svojemu telefonu

In ko so jo Romi ucvrli s prizorišča napada, so prišli policisti. »Kot da so mi policisti nastavili past in da niso hoteli ukrepati, je bilo videti, zato sem podal pritožbo na delo policistov. Ena patrulja se je peljala mimo lokala in tam videla parkiran romski avto, pa se je kljub temu odpeljala na moj dom, res pa je, da me operater ni vprašal, kje sem. A tudi drugi, ki so bili v lokalu, so klicali policiste, da je izbruhnil pretep. Če bi policisti prišli v lokal takoj po mojem klicu, pretepa sploh ne bi bilo,« je dejal Marijan, ki je 13 dni pozneje le dobil svoj telefon nazaj. »Prek gmaila sem vsak dan spremljal, kje je moj telefon, in na policijsko postajo v Šentjerneju nosil izpiske GPS-zemljevidov, na katerih je do dva metra natančno vidno, kje je telefon, a policisti ga niso bili sposobni dobiti nazaj. To se je zgodilo šele 3. februarja, ko so dobili odredbo za hišno preiskavo v Grosuplju,« je pojasnil Glešć in na svojem telefonu pokazal kup fotografij, ki so nastale v romskem naselju. Ja, nekdo je z njim pridno slikal svojo družino, otroke, ženo...

Kmalu je bilo jasno, kdo je sodeloval v napadu na Marijana in Damjana; gre za brate Jurkovič iz Šentjerneja: Igorja, Gorazda in Zorana ter Marinka, slednji se sicer piše Cener, sodeloval je tudi 20-letni Gorazdov zet Borut Šarkezi z Velikega Mlačevega, prav pri njem so potem našli telefon. In ko je tožilka Renata Brodarič Trentelj na novomeškem okrožnem sodišču predlagala kazni, so bile reakcije različne. Sedemindvajsetletni Igor Jurkovič, glavni napadalec, ki je na sojenje čakal v priporu, je po posvetu s svojima odvetnikoma Adamom Molanom in Blažem Guno dejanje priznal ter za rop in nasilništvo sprejel ponujeno kazen dve leti zapora, v katero je vštet tudi preklic ene pogojne kazni. Sicer pa je bil Igor, oče štirih otrok, starih od dve do devet let, v letih od 2008 do 2016 že petkrat pravnomočno kaznovan za premoženjske delikte in kazniva dejanja z elementi nasilja, vedno pogojno. Od peterice je tožilka le Šarkeziju ponudila pogojno, saj je edini še nekaznovan. In ob Igorju je samo on priznal dejanja, ki se mu očitajo, preostali trije, torej 37-letni Gorazd, 40-letni Marinko in 36-letni Zoran, pa so glasno pripominjali, da jih sploh ni bilo zraven, kaj naj torej priznajo, sploh ker se jim zaradi nasilništva obeta nekajmesečna zaporna kazen.

Sicer pa je Glešć podal pritožbo na delo policistov. »Pritožbeni postopek se je končal v pomiritvenem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je nastal nesporazum v komunikaciji, nikakor pa ni šlo za namero, da policisti ne bi želeli pomagati,« je pojasnila Alenka Drenik, tiskovna predstavnica na Policijski upravi Novo mesto.

Oba oškodovanca zaradi telesnih in duševnih bolečin od svojih napadalcev zahtevata tudi odškodnino: Glešć, ki je bil na bolniški tri mesece, dobrih 10.000 evrov, Bergant pa slabih 6000. Seveda Romi njunih zahtevkov ne priznajo, sodnik Boštjan Kovič pa je oba oškodovanca in Zavarovalnico Sava napotil na pravdo. Igor Jurkovič do pravnomočnosti sodbe zaradi ponovitvene nevarnosti ostaja v priporu, sicer pa si tudi sam želi čim prej v zapor. Pa še to: stroškov postopka sta Igor Jurkovič in Borut Šarkezi kot prejemnika socialne pomoči oproščena, kril jih bo naš proračun.