GLOBOČICE, ŽEJNO – Policijski poklic je zanesljivo podcenjen. Kar je mogoče opaziti tako pri njihovih nizkotnih plačah, vse prevečkrat zastareli in pomanjkljivi opremi kot tudi pri spoštovanju njihovega poslanstva.
O tem so dan po srhljivki, ki se je zgodila v sredo v vasici Žejno nad Čatežem ob Savi, premlevali sokrajani nesrečnega policista, 30-letnega Damirja Golobiča. »Še zdaj ne morem verjeti,« je na svojem balkonu sredi Globočic odkimavala starejša krajanka, ki je Damirja spremljala že od mladih nog, ter ob tem še mahoma udarila, »za to je kriva tudi država«!
V tistem trenutku, ko je to izrekla, se je mimo njenega dvorišča ravno pripeljalo vozilo, v katerem je sedel direktor PU Novo mesto Janez Ogulin s sodelavcema, namenjeni so bili k Damirjevim užaloščenim svojcem. K Andreju in Ivici, ki sta tako iznenada ostala brez svojega edinorojenca, ter k Petri, logopedinji v Zdravstvenem domu Krško, ki je bila, čeprav sta se poznala že dlje, z Damirjem poročena šele od lanske pomladi.
Oče je komajda zadrževal solze. Izguba sina, s katerim je bil tako povezan in ki je bil v sredo na službeni dolžnosti, je prišla kot strela z jasnega.
Odvisnik od drog
Povzročitelj vsega gorja je menda, kot pravijo, že ves dan brezglavo taval po okoliških vaseh ter spraševal v angleškem jeziku za delo. Vsaj največkrat so razbrali ti dve besedi: delo in telefon. Bosonog, umazan 22-letni nemški državljan, je v tistem sredinem dopoldnevu vsajal nemir med domačini vasice Žejno. Poklicali so policiste ter jim sporočili, da se okrog hiš potika mlajši moški. Prepričani so bili, da je begunec, na može postave pa so se obrnili, saj se je čudno obnašal in deloval precej izgubljeno.
Govorice Policist Damir Golobič je po smrtonosnem vbodu obležal – nasproti dveh še nedograjenih objektov. Govorice, ki krožijo, pravijo, da je pred desetletjem tisto parcelo na Žejnem kupil neki premožnejši Nemec. Tam se je že kmalu zatem začelo graditi. Ker pa izvajalcu Nemec ni plačeval, so se tožarili po sodiščih, nedokončana objekta pa se zdaj menda tudi prodajata. Govori se, da je bil 22-letni morilec Nemčev sin. |
Je bil to nemara ta, »ki je pred mesecem dni prišel do nas in iskal delo za hrano«, se je spraševal naš bralec Roman: »Po videzu sodeč je bil kot kakšen Jezus, daljših svetlih las, z nekaj brade, nekaj višji od 180 cm. Dejal mi je, da je popotnik, ki je prišel od doma peš, nameraval pa do Bosne. S seboj je prevažal šotor in imel v roki beležko, v katero si je zapisoval misli.«
Pa ni bil! Generalni direktor policije Marjan Fank je namreč včeraj povedal, da so takoj po dogodku navezali stik z nemškimi kolegi, ti pa so tudi dokončno razkrili, da je Nemec trpel za duševno boleznijo, po naših podatkih shizofrenijo, in da je bil nagnjen k samomoru. »Bil je tudi odvisnik od drog, podatkov o tem, da bi imel kriminalno preteklost, pa nam nemški policisti niso posredovali. V preteklosti pa so ga svojci že večkrat pogrešali, in sicer prav zaradi duševne bolezni.«
V Sloveniji se pred dogodkom naj ne bi zadrževal, saj je bil 28. junija ob 23.55 obravnavan v postopku na mejnem prehodu Obrežje, od koder pa ga hrvaški policisti potem niso spustili v državo, saj ni imel ustreznih dokumentov. Kot kaže je hotel na Hrvaško. Z avtobusom.
Če bi mu torej uspelo priti na Hrvaško, se Damirju Golobiču ne bi nikdar zgodilo to, kar se mu je.
Nesreče
na nesrečo
Tja na Žejno, Damirjevim Globočicam sosednjo vas, sta se potem v sredo na prigovarjanje domačinov sprva odpravili dve patrulji, a iskanega nista našli. Ob 11.45 so na OKC PU Novo mesto spet prejeli klice zaskrbljenih občanov – z enako vsebino. Policisti so se vrnili in patrulja, v kateri je bil tedaj tudi Golobič, je res zagledala moškega. Ob cesti je na pol ležal, na pol sedel. Golobič je nič hudega sluteč pristopil k njemu, oni pa je v roki držal nož, se obrnil in mu ga sunkovito zapičil v prsi. Enako je po kratkem begu storil še sebi.
Tragična vest je takoj zakrožila po okoliških vaseh. Seveda tudi po Damirjevih Globočicah, le kakšen kilometer stran od kraja nesreče, vasici kakšnih 150 duš. Ki v zadnjem obdobju dejansko trpi. In po kateri kar razsajajo tragedije.
»Sama nesreča je prišla v naše kraje,« je izkušena krajanka Anica tedaj izrekla na stranski cesti. Izvedeli smo, da je Damir že četrta smrtna žrtev v tistih koncih – v pičlem mesecu. Da jih je najprej pretresla novica o Benjaminovi prometni nesreči, potem je zaradi bolezni odšel še neki prebivalec sosednje vasi, »ta ponedeljek se je v Izoli utopil še naš Jože«.
»Zdaj pa še Damirček …« Anica je zajokala. Dovolj ima že teh nesreč. »Strašno sem prizadeta!«
Z zlo usodo bi rada čim prej prekinila tudi Kristina: »Damir je bil tako miren in super poba, saj sploh ne vem, zakaj je šel za policista, mah, on ne bi niti na mravljinčka stopil, bilo je to tako mirno bitje, odgovorno, vselej pripravljeno na pomoč.« Z njegovo mamo sta skupaj delali in ga je poznala – resnično – le v najlepšem. »Bil je bolj zadržane, umirjene narave, najraje se je sprehajal s svojo Petro in psom. Ali mora biti življenje res tako kruto?« se je še vprašala.
Precej mlajši Nejc, le čez cesto, nam je zaupal naslednje: »Dokler se ti v tako majhni skupnosti, kot je naša, ne zgodi kaj takšnega, je vsakdo prepričan, da se lahko to dogaja le v kakšnih filmih. Potem pa pride ta dan … Ko se zgodi povsem blizu vas … In se ne moreš več počutiti varnega!«
Od policista Damirja Golobiča se bodo poslovili v soboto ob 16. uri, na pokopališču v Velikih Malencah.