ŠKOFJA LOKA, LJUBLJANA – Že res, da je datum izida časopisa, ki ga držite v rokah, 1. april. A pričujoča zgodba žal ni priložnostno šegava in zavajajoča. Ni nastala kot potegavščina, ampak zaradi dolgoletne agonije malega človeka. »V sredo zvečer sem ob osmih prišel domov, pa je žena jokala: 'Stanovanje nam bodo vzeli,' je ihtela,« nam dan po prejetju obvestila o prodaji stanovanja zaradi dolga pripoveduje Erik Šušteršič, ki živi v Ljubljani na Glinškovi ploščadi. Skupaj z ženo in triletnim otrokom ter tastom se bodo kmalu prisiljeni izseliti iz ženinega stanovanja. Če bo tako, Šušteršič napoveduje pokol. Pot do takšnega psihološkega stanja je bila dolgoletna.
Osemnajst let se ukvarja z montažo oken, leta 2002 je postal samostojni podjetnik: »Prva štiri leta je šlo odlično, 2006. so se začele težave z neplačevanjem. Prvo podjetje, za katero sem delal, mi je ostalo dolžno 330.000 evrov. Šel sem k drugemu, delal poldrugo leto, znova so ostali dolžni,« pojasnjuje začetek poslovnega potopa naš sogovornik, pravi hrust, ki pa pravi, da ni nasilen. »Vsakič sem upal, da se bom spravil ven iz dreka, če bom še bolj delal. Pa sem pogorel in najprej nisem hotel v osebni stečaj, čeprav so mi to svetovali. Hotel sem poplačati dolg.« A ni mu šlo od rok, osebni stečaj pa so kmalu poslabšali še intimni odnosi.
Grozi mu zapor
Šuštaršič je vmes izgubil prvo družino, najboljšega prijatelja. »Spet sem pogorel,« pravi. A spet se je tudi pobral. Našel je novo partnerico: »Žena je na mojo željo odprla Venerik, s. p., vložila je 20.000 evrov za začetni zagon, da sva kupila kombi in orodje. Potem sem šel delat za Jelovico, imel sem jih za poštene, a od septembra 2015 jih čakam za plačilo okoli 50.000 evrov,« nadaljuje zgodbo. »Plačali so mi le majhen delež, večine pa ne. Šel sem v Škofjo Loko k Matevžu Kodeli, direktorju Jelovice Okna. Oni bi določen del plačila odbili, ponujeno pa mi je bilo 3600 evrov. S tem se ne strinjam.«
Pravi, da je garal po cele dneve, sobote, nedelje, tudi praznike. »Sposojal sem si denar, da sem lahko delal za vas. Niti dneva dopusta nisem imel, družino sem dajal na stranski tir, samo da ste bili vi zadovoljni; krvavel sem, slabo spal. Prosil delavce, da so delali po 300 ur na mesec, ki jih nato nisem mogel plačati,« našteva obupani Šušteršič. Čakanje na denar je kratek čas še šlo. »Prvo leto z Jelovico sem moral druge fakture prodajati, da sem lahko plačal fantom, ki so zame delali.« Nato se je ustavilo. Ker je sam v osebnem stečaju, pojasni, živi od nekaj sto evrov, ostalo mu poberejo: »Ženi so se usedli na plačo, ker je nanjo registriran s. p., rubež smo imeli: izgubila sva kombi in orodje. Nimam niti za preživnino prvi ženi za otroka, pa mi zdaj grozi zapor zaradi tega,« našteva kopičenje težav, ki so zanj in družino tudi psihološko breme.
Prijavili ga bodo policiji Na Jelovico Okna smo v četrtek naslovili dva niza vprašanj, o obtožbah ter navedenih Šušteršičevih trditvah smo želeli slišati tudi drugo stran. A ko nam je po 24 urah uspelo priklicati direktorja Matevža Kodelo, o zadevi ni hotel spregovoriti z nami, temveč nas je napotil na odvetniško družbo Đuragič Sotlar, od koder nam je odvetnik Miha Sotlar dal naslednje pojasnilo: »Erik Šušteršič je kot monter pri Venerik, s. p., Ljubljana, za družbo Jelovica Okna izvajal montažna dela. Družba Jelovica Okna, d. o. o., je samostojni podjetnici Venerik plačala vse, kar je bila dolžna in kolikor je bila dolžna glede na izstavljene račune za opravljeno delo. Če bi gospa mislila, da ni tako, ima na voljo vsa pravna sredstva, da to dokaže na sodišču.« Zato njegova stranka Šušteršičeve grožnje ocenjuje za »neutemeljene in nesprejemljive«. Prijavo na Policijsko postajo Škofja Loka »skupaj s podano prijavo zaradi groženj, ki so v tem sporočilu navedene, bomo posredovali v ponedeljek«, napoveduje Sotlar. |
»Odvetniki mi razlagajo, da bi dobil tožbo proti Jelovici Okna, a da bo proces dolgotrajen. Sodni postopki lahko trajajo do deset let, ampak vsak odvetnik hoče denar naprej, jaz pa ga nimam.« A čas teče: »Zaradi 4000 evrov dolga dobavitelju materiala bomo ostali brez stanovanja, vrednega 120.000.« Čudi se, da tokrat niso zasegli avta in strojev, ampak da bo zato 7. aprila družina ostala brez strehe nad glavo na Glinščkovi ploščadi: »Dobim na vrata ljudi, ki naj bi zarubili in prodali stanovanje, ki ga je žena kupila po 20-letnem garanju.« Nato pa iz njegovih ust slišimo strašljive besede, namenjene podjetju Jelovica Okna: »Tisto minuto, ko potrkajo, bom streljal in nato prišel še do vas. Brez kančka usmiljenja. Me ne zanima, za koliko časa grem nato v zapor ali če pri tem izgubim življenje tudi jaz.«
Ima orožje, ni legalno
Šušteršič je krivca za fiasko našel v Jelovici. »Pišem vam, da povem vsem in vsakemu posamezniku, ki je bil kadar koli v stiku z menoj v Jelovici – ne glede na to, kakšno vlogo ste imeli pri tem, da vas uradno in javno opozarjam – čemu boste priča v bližnji prihodnosti,« navaja v sporočilu zaposlenim pri Jelovici Okna.
Sporočilo s to vsebino je naslovil na policijo, nekaj zaposlenih v škofjeloškem podjetju ter dva medija. »Ne gre mi za to, da pridem na naslovnico – ampak da boste vsi obveščeni, ko se to zgodi, zakaj se je zgodilo,« pojasnjuje. Da je brez upanja, ni treba poudarjati – iskal je pomoč pri socialnih službah, inšpektoratih, na gospodarski zbornici, a mu ni pomoči, pravi.
»Takrat ko potrka, samo v avto pa tja dol. Nihče me ne bo ustavil, saj me ne bodo mogli. Nasrkal ne bo tisti, ki ga bom ustrelil, ampak familije, ki bodo brez očeta ostale. Meni se bo pa smejalo. Jaz trpim zdaj zaradi njih.« In dodaja, da še zdaleč ni edini podjetnik v državi, ki trpi zaradi neurejenosti plačilnega prometa: »Tako dolgo se ne bo politika spremenila, dokler ne bo nekdo prijel za pištolo in začel streljati. Meni ni problem, kaj pa imam za zgubiti? Nič, vse sem že izgubil.«
Mogoče stik z otrokom, ga poskušamo omehčati.
»Otrok bo prav tako odraščal brez mene, se bo pa vsaj nekaj premaknilo. Ko bi videli mojo ženo včeraj na postelji, ko je dobila živčni zlom … Streljal bom, resno. Naj me resno jemljejo,« znova zagrozi. Potem ko je razposlal pismo, ga je klicalo več ljudi. »Iz Jelovice nobeden,« reče Šušteršič.
Vprašamo ga, ali ima orožje. »Seveda,« kratko odvrne. Je legalno? »Ne, me ne zanima. Glej, v življenju nisem grozil, samo kimal sem in delal, garal. Po 20 ur na dan, sobote in nedelje, mali me po par dni ni videl, pa ne vem, kaj naj naredim. Da pa zdaj moj triletni otrok strada, kar že strada, da mu ne moremo niti osnov kupiti …« Glas utihne. Če bi imel štiri tisočake, pravi, ne bi poplačal dolga: »Šel bi po več streliva in večjo puško.« Nepojmljivo je, da je obupani Erik Šušteršič v stiski o svojih grozljivih načrtih obvestil institucije ter morebitne žrtve, pa vendar se nihče ne zgane.
