PLUŽNJE – V letošnjem poletju marsikdo opaža številen leteči mrčes, ki agresivno napada ljudi. Da vsak pik še zdaleč ni zgolj srbeča nadloga, ampak je lahko resen zdravstveni zaplet, ki se lahko konča tragično, priča zgodba 39-letnega Dejana Peternelja, ki so ga v soboto položili v družinski grob na pokopališču v Otaležu. Dejanova smrt je – po izpovedi mame Vojke Peternelj – nastopila 12 dni zatem, ko je prišel na domačijo svojih staršev v Plužnjah, da bi pomagal pri košnji.
»Ne morem razumeti, da je to res,« med solzami in v črnini pripoveduje žalostna mati; pred dvema tednoma je sredi dne zaslišala Dejanove klice: »Mama mama, vode, ose so me napadle, pokliči zdravstvo,« pripoveduje Vojka, ki je stekla in prišla do sina, ki je ležal na tleh: »Prišla sem dol, je samo dihal, se je dušil, ves moder je bil, nato je nehal dihati. Obup.« Za njo je na pomoč pritekel Dejanov oče Franc Peternelj, »pa gasilci in reševalci, vsi, pa mu ni bilo pomoči«.
Peternelj je bil tudi motorist Moto kluba Sairach; predsednik kluba Vinko Mohorčič je povedal, da se je Dejanovo stanje po piku naglo poslabšalo: »Trikrat so ga oživljali že na kmetiji, nato so ga s helikopterjem odpeljali v ljubljanski UKC.« Možganskih aktivnosti naj takrat ne bi bilo več, Dejana so dali v globoko komo. Mama dopolni: »Od začetka so mislili, da ne bo tako hudo, potem pa so mu ledvice odpovedale. Ogromnokrat sem mu govorila, naj vozi počasi, ker je imel težak motor, da se mu kaj ne zgodi – nazadnje pa ga piči osa, izgubi zavest in konec.«
Dejan je bil alergičen na osji pik: dodatna nesreča je bila, da s seboj ni imel zdravila, ki bi ga moral zaužiti po piku. Bolezenske posledice so se nizale: »Odpovedale so mu ledvice. Potem je minuli ponedeljek dobil še možgansko vročino, možgani so se mu začeli pregrevati. Od ene ose, človek ne more verjeti, kako nenavadna in mučna smrt,« je na glas razmišljal Mohorčič.
Zadnji dan – preden je preminil v noči na sredo, deset do polnoči – sta bila oče in mama pri njem na obisku. Mama pogladi sliko Dejana iz mlajših let in med ihtenjem pove: »Njegovo prvo in zadnjo uro sem bila z njim, kot da je mene čakal, preden je umrl. To je bolečina, ki je nikoli ne bom prebolela.« A doda, da bi – če bi preživel – zaradi resnih posledic postal velik revež. A ni mu bilo dano dočakati novega dne.
Novica o Dejanovi nepričakovani in mnogo prezgodnji smrti je povzročila precej bolečine v srcih tistih, ki so ga poznali: »Hvala, ker sem bil lahko tvoj prijatelj, hvala, ker si mi stal ob strani, ko sem te potreboval. Saj veš, Dejči, se vidva tam, kjer je lepše. Pogrešam te, res te pogrešam,« je zapisal Boštjan. Prijateljica Greta je težko razumela, da ne bo nikoli več slišala Dejanovega smeha in videli njegove radosti do življenja: »Pošiljamo ti vso ljubezen in naj bo tvoja pot domov v svetlobo blagoslovljena in lahkotna. Za vedno boš ostal v mojem srcu.«
V soboto so se v Otaležu (ki leži nekaj sto metrov od Pluženj) zbrali številni motoristi in drugi Dejanovi prijatelji, ki so ga pospremili na njegovo zadnjo pot. Svojci so hvaležno odklonili cvetje in sveče, mama Vojka pa ne razume, zakaj je moral njen sin tako hitro zapustiti ta svet: »Nič slabega ni naredil nikomur, imel je šiht, živel s punco, prišel pomagat očetu …« Nato jok prekine besede. Za Dejana je prepozno, a morda ne bo za koga drugega. Kot je dejal Mohorčič: »Zdravila je imel doma, mogoče bo Dejanova tragična zgodba komu v poduk.«
