PLACAR – Dediščina zna biti ena redkih reči, ki družinske strasti vzplamti do skrajnosti. V primeru družine Mahorič iz Placarja blizu Ptuja so po dobrem letu dolgem sporu okoli nepremičnin zabeležili nemalo ravnanj, ki so dodatno sfižila že od prej krhke ali papirnate odnose: od žaljivih sms-sporočil in križanj na facebooku do ukrepa prepovedi približevanja, prijav na policijo, tožilstvo in center za socialno delo; v zraku so civilne tožbe, medsebojna ovajanja in obtožbe – od domnevno ponarejenega vozniškega izpita prek medsebojnih obtožb za nasilje nad različnimi družinskimi člani z obeh, sprtih strani.
Razlog je dediščina oziroma 14 parcel, ki so bile z darilno pogodbo 87-letnega očeta Štefana Mahoriča prenesene na sina Vladimirja Mahoriča prvega decembra 2015; gre za zemljišča, ki niso vredna milijone, niti stotine tisoče evrov; vrednost po oceni Gursa na darilni pogodbi znaša 50.873 evrov. A okoliščine glede podpisa darilne pogodbe, ki se na obeh straneh temeljito razlikujeta, preiskuje tudi policija mariborske policijske uprave v okviru predkazenskega postopka.
Overitev s palcem hrome roke
Ko stopimo v hišo Marjane Mahorič, Štefanove hčere in Vladimirjeve sestre, se 87-letni Štefan na invalidskem vozičku razjoče ter z robcem briše solze, njegov tretji otrok Milan Mahorič pa pojasni: »Od kapi naprej se razjoče, ko je kdo pozoren nanj, ker je bil preprosto za nos potegnjen.« In za eno izmed obeh družinskih miz Mahoričevih se začne razkrivati zgodba družine, kjer je Vladimir ostal na domači kmetiji, Marjana pa biva poldrugi kilometer proč: »Ona pa brat se že prej nista pogovarjala,« pojasni Milan.
Nato je med njih prišla še darilna pogodba, za katero Vladimir Mahorič kategorično trdi: »Za vse imam papir, to nič ni spornega. Kar trdita brat in sestra, da je ponarejena, je absurdno.« Dodaja, da je oče pred podpisom pogodbe sam dvigoval papirje na občini, »celo s kartico je takrat plačal«. Pogodba, s katero je Štefan podaril in odstopil parcele, nosi datum 1. decembra 2015. Dobra dva tedna pozneje, torej 16. decembra, je doživel možgansko kap.
Nato je 18. decembra 2015 Vladimir prijavil pogodbo davčnemu uradu zaradi odmere davka, pet dni zatem pa je Štefanov podpis overil ptujski notar Andrej Šoemen, ki za nas ni hotel spregovoriti o podrobnostih svojega dela. Tako nismo izvedeli, zakaj Šoemen na potrdilo o Štefanovem podpisu ni dal svojega podpisa ob svojem žigu. Štefan pa naj bi šele januarja 2016, ko je prišel izpisek iz zemljiške knjige, ugotovil, da je vse predal naprej. Ko Štefana vprašamo, ali je podaril nepremičnine in podpisal pogodbo, odgovori: »Ne, ne.«
Marjana pojasnjuje, da so kopijo pogodbe z datum 1. december poslali grafologinji v oceno: »Grafologinja je rekla, da podpis ne spada v to obdobje, ampak obdobje 90. let. To je bilo tisto prvo, kar nas je pognalo naprej, ker je bil na začetku prisoten pomislek, da pa je oče mogoče res pozabil, da je podpisal.« Še posebno pa ji ni jasno, kako je oče teden dni po kapi overil podpis za notarja: »Overitev 23. decembra je bila nemogoča, ker je bil oče na intenzivni negi. Notar naj bi vzel prstni odtis, in to na hromi desni roki, ki ga oče sam ni mogel dati. Nevrologinja je rekla, da bi se morali z njo pogovoriti, pa ni vedela, da je kdo v bolnici.« Štefana vprašamo, ali lahko dvigne desno roko. Odgovori: »Ne, ne morem.«
Hišna preiskava zaradi originala
Vladimir na drugi strani pojasnjuje, da ima drugo grafološko mnenje: »Grafolog je že prej za kopijo napisal, da je po vsej verjetnosti očetov podpis.« Ter trdi, da je oče 23. decembra 2015 overil podpis notarju oziroma njegovi namestnici: »Seveda je overil, priča je moja nekdanja partnerica Marija Vočkovič, ki je naključno prišla na obisk istočasno kot notarka. Vprašali so ga, ali bi podpisal z levo, pa ni mogel, zato je notarka rekla, če vidi podpis, Marija je videla, ko je bila zraven, da je rekel ja.« Po drugi strani pa Marjana pravi: »Policija ni našla originala pogodbe niti na davčni niti na upravni enoti, tako da so si ga morali pridobiti s hišno preiskavo pri bratu doma. Edini on je imel original tega papirja. Ni nam jasno, kako je to mogoče.«
Mariborska policija ni hotela izdajati podrobnosti preiskave, njihov predstavnik Miran Šadl pa je potrdil, da zbirajo obvestila »v zvezi s sumom storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Policija je do zdaj na podlagi zakona o kazenskem postopku ukrenila vse, kar je potrebno, da se izsledi storilec in zavarujejo materialni dokazi.« Navaja še, da so izvedli tudi naloge na podlagi člena, ki dovoljuje hišno in osebno preiskavo, da se odkrijejo »sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek«.
Družinska razmerja pri Mahoričevih nam je dodatno osvetlil direktor ptujskega centra za socialno delo Miran Kerin: »Glede na njegove izjave in glede na videno ob naših obiskih je za gospoda zelo lepo poskrbljeno, s hčerino oskrbo je popolnoma zadovoljen.« In dodaja: »Z enim od sinov ima težave in trenutno z njim ne želi imeti nobenih stikov. Menimo, da zaradi gospodovega zdravstvenega stanja urejanje družinskih odnosov ta trenutek ni najbolj primerno, niti si tega trenutno v odnosu do sina ne želi.«
Naj po luftu skačejo
»V hišo in okolico sem vložil 200.000 evrov, nikoli se z materjo in očetom nismo prepirali. Zdaj se moram boriti za svojo hišo. Toča je okoli 400 kvadratov strehe polomila, pa sem jaz renoviral. Večina okoli bajte je moje delo, oni lahko po luftu skačejo, kak 'čejo,« nam preteklost pojasnjuje Vladimir, ki meni, da gre za sestrino nagajanje. Marjana po drugi strani pravi: »Jaz sem se svojemu odpovedala že leta 1999, ko sem šla na svoje.« Milan doda, da se borita zgolj za očeta: »Kup denarja je treba investirati v organe, da si po pravični poti nazaj pridobiš, kar je bilo narejeno tudi zaradi njih.« Sestra doda, da je Štefan vložil tožbo za razveljavitev pogodbe. Decembra lani je okrajno sodišče izdalo začasno plombo na 14 parcel, ki so bile prepisane.
Milan pravi, da mu je žal sestre, ki skrbi za očeta: »Ko je ata prišel k sebi, je prišlo na dan, da ni nič podpisal. Dokazovanje, da ni podpisal, nas stane denar in živce.« Na drugi strani je Vladimir trdno prepričan o svojem prav: »Žalostno, da je moja sestra, ampak sorodnikov si ne morem izbirati. V kratkem se bo pokazalo, da ni tako, kot pravi sestra. Pa če bom vse tja k advokatu znosil.« Ter na koncu doda edino misel, s katero se verjetno vsi strinjajo: »To se bo v glavnem vse končalo na sodišču.« Edino vprašanje je le, kdo izmed Mahoričevih bo tožnik, kdo izmed Mahoričevih otrok pa tožen.