LJUBLJANA – V zgodbi o tragični nesreči na Ribniškem je zavladala popolna zmeda, čeprav je od nje minilo že več kot šest let. Zgodila se je namreč 16. avgusta 2010, ko sta v središču Ribnice trčila hyundai getz in yamaha YZF-R6, umrl pa je 25-letni sopotnik na motorju Dane Jakšić. Ribniški policisti so ugotovili, da je 21-letni voznik motorja pripeljal iz ljubljanske strani, 50-letni voznik avtomobila pa od Šeškove ulice proti Kolodvorski. Zavijal je v levo proti parkirišču in zaprl pot motoristu, ki mu je po svojem voznem pasu pripeljal naproti. Sopotnika je po silovitem trčenju vrglo z motorja več kot deset metrov daleč, da je treščil v vogal banke in obležal mrtev.
Motor na
voznem pasu avta
Nadaljevalo se je na preiskovalnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, kamor je s kazensko ovadbo zaradi povzročitve nesreče s smrtnim izidom prikorakal voznik getza Mirsad Avdić iz Kočevske Reke. Da bi že tam razčistili nekaj dilem, so postavili sodnega izvedenca za promet Alojzija Boha. Ta pa je ugotovitve ribniških policistov tako obrnil na glavo, da so tožilci prenehali preganjati Avdića, na zatožno klop pa posadili voznika motorja, Dejana Koturja iz Gorenjih Lazov.
Ko se je pred sodnico Dejano Fekonja začel sodni proces, je glasno bentil odvetnik Edvard Bavcon, ki je Avdića najprej zastopal kot osumljenca, po preobratu pa v postopku proti Koturju kot oškodovanca. »Kaj takega v dolgoletni karieri še nisem doživel. Nikoli ne bom pozabil tega primera, v katerem so policisti podali grozljive in popolnoma napačne ugotovitve, katastrofalno opravili svoje delo, kar je v primeru smrtne nezgode zares žalostno. Trdili so, da je Avdić zavijal čez neprekinjeno črto, že to ni res, saj je prekinjena. Nepravilno so opravili meritve, napačno so določili kraj trčenja. Vožnja motorista je bila ofenzivna, nepremišljena in nevarna. Namesto predpisanih do 50 je v ožjem mestnem središču vozil 74 kilometrov na uro. Prevozil je sredinsko črto. Avdić pa ni grešil v ničemer!«
Ko je bil zaslišan, je izvedenec Boh vztrajal pri svojih ugotovitvah, da je motorist zapeljal na vozni pas avtomobila. Pripomnil je še, da je Kotur z motorjem peljal »najmanj 74 na uro, ko je začel močno zavirati in ga je začelo zanašati direkt v avto. Za avtomobil pa dopuščam možnost, da je bil z levim prednjim kolesom delno čez sredinsko črto, toda stal je, kolesa so bila obrnjena naprej, torej ni zavijal.«
Kotur je bil spoznan za krivega, obsojen je bil na leto in dva meseca pogojnega zapora, saj je zanj – tako v obrazložitvi sodbe sodnica – dovolj velika kazen že to, da je zakrivil smrt Jakšića, ki je bil njegov bratranec, »torej ga imate na vesti, toda s tem boste morali živeti«.
Avto na voznem pasu motorja
A to sodbo je razveljavilo ljubljansko višje sodišče ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu v vnovično odločanje, eden od razlogov naj bi bil, da Boh sploh ni primeren izvedenec za prometne nesreče, čeprav je dolga leta opravljal to delo. Zato so izvedensko delo zaupali drugemu izvedencu, in sicer Ivanu Prebilu, in ta je tik pred koncem ponovljenega sodnega procesa poskrbel za še en preobrat.
Po njegovem mnenju je na ravni in pregledni cesti motorist vozil celo 85 na uro, voznik avtomobila pa je morda stal ali zavijal v levo s hitrostjo največ pet kilometrov na uro, toda pozor – getz naj bi bil s svojim sprednjim delom v hipu trčenja že več kot meter na voznem pasu, ki pripada motoristu. Ko je voznik yamahe zagledal avto, je začel zavirati, tedaj sta bili vozili narazen 35,7 metra, zaradi previsoke hitrosti pa se mu ni uspelo pravočasno ustaviti, čeprav se je hotel avtu umakniti z manevrom v levo, ker je ta peljal na njegov vozni pas. Po 1,7 sekunde se je zgodila nesreča, hitrost motorja ob trčenju je bila 60 na uro.
Kraj trčenja je bil torej po Prebilovem prepričanju približno tam, kot so ugotavljali že ribniški policisti, »na voznem pasu motorista torej, avto je bil s sprednjim in srednjim delom prek sredinske črte, na liniji zaviranja motorista, kateremu je zaprl pot«. S sodničino ugotovitvijo, da sta potemtakem oba, voznik motorja in avtomobila, kršila prometne predpise, pa se je izvedenec Prebil strinjal. »Motorist je bil absolutno prehiter, ob najvišji dovoljeni hitrosti 50 kilometrov na uro je imel teoretično možnost, da bi se varno zaustavil še pred trkom v avto, toda voznik osebnega vozila mu je odvzel prednost.«
Ob takem preobratu se je zdela popolnoma logična odločitev sodnice, da še ne izreče sodbe v imenu ljudstva. »Se strinjate, da vsi skupaj malce prespimo, počakamo na magnetogram izvedenčevega zaslišanja, ga skrbno preberemo, potem pa si pripravite zaključne besede?« Obe strani sta se kajpak strinjali. Tožilka Manja Prezelj je vztrajala pri obtožbi za Koturja, ni pa zahtevala postavitve novega izvedenca. Razumljivo, da tudi obramba tega ni storila. »Zakaj pa bi? Saj ta je bil končno nam v prid,« je z nasmeškom odvrnil Koturjev odvetnik Klemen Grešak.
Vprašanje je le, ali in kaj lahko v zvezi s Prebilovimi ugotovitvami še stori tožilstvo. Proti Avdiću so namreč odstopili od pregona, ta izvedenec pa torej trdi, da je grešil (tudi on).
Eno nesrečo je priznal Ko bodo 30. januarja Dejanu Koturju izrekli sodbo zaradi nesreče, v kateri je umrl njegov bratranec Dane Jakšić, mu jo bodo tudi zaradi povzročitve še ene prometne nesreče, ki pa se k sreči ni končala tragično in se je v njej le lažje ranil bratranec njegove žene Anže. Zgodilo se je 2. aprila lani, ko je Kotur pošteno pijan (1,14 promila) povabil Anžeta na izlet s štirikolesnikom. Na pobočjih Male gore nad Ribnico in proti Lepovčam je na makadamski cesti prehitro pripeljal v levi ovinek, nato pa izgubil nadzor nad vozilom ter trčil v skalni usek. Anže je dobil pretres možganov, izvin in nateg vratne hrbtenice, odrgnine spodnjega dela hrbta, medenice in desne roke. V nasprotju z ribniško nesrečo, za katero torej Kotur krivde ne priznava, se je za to pokesal in priznal: »Bil sem pod vplivom alkohola, ne oporekam niti temu, da se je Anže lažje ranil.« |
