GORIŠNICA – Aljaž Novak je po uradnih policijskih podatkih v prleški vasi Šalinci storil kaznivo dejanje nedokončanega uboja. Toda večina poznavalcev razmer je prepričana, da priprti 26-letnik ni kriv, nasilno se je lahko odzval kvečjemu v silobranu. Res da ga oče Franc Novak ostro obsoja, da ga je, kot pravi, poskusil ubiti, česar mu nikoli ne bo odpustil, toda mama Marjana Peklar trdi, da sin nikakor ne bi moril, zato je priprt po krivem. Odkrito ga jemlje v bran, še zlasti potem, poudarja, ko je Franc na Aljažev račun »natrosil toliko laži«.
Grehi očeta vodili v zapor
Peklarjeva je prepričana, da je za družinsko tragedijo, ki se je zgodila v soboto, 8. aprila, v Šalincih, nedaleč od Ljutomera, »kriv prav domnevno oškodovani Franc Novak« – saj da je tako njo kot Aljaža dolga leta trpinčil in pretepal.
»Moj sin zagotovo ni morilec in si ne zasluži, da bi bil za zapahi,« je odločna mama Marjana, ko jo obiščemo v Placerovcih pri Gorišnici, in nadaljuje: »Aljaž je bil že kot otrok vselej tih in miren, še mravlje ne bi pohodil – in takšen je še vedno.«
Z vsemi je prijazen, pozitiven, tudi dober športnik in marljiv delavec, tako v službi kot doma, nadaljuje mama: »Za vse hudo je kriv njegov oče, moj nekdanji partner Franc Novak. Njega vsi poznajo kot napadalnega in agresivnega človeka, ki se rad izživlja nad drugimi. To sem občutila med letoma 1987 in 1998, ko sem živela z njim v zunajzakonski skupnosti. Nenehno me je pretepal, enako oba otroka. Vse to je negativno vplivalo name in na otroka, še posebno na Aljaža, nanj tudi v letih, ki jih je moral preživeti v rejništvu. Franc me je brutalno pretepal, večkrat ranil. Vsi sosedje to dobro vedo. Naj zapustim Franca, če hočem sebi in otrokoma dobro, so mi svetovali prav vsi, nazadnje še sodnik.«
Franc naj bi, tako Marjana, slovel kot pretepač na veselicah in drugih srečanjih: »Nikoli se ne bo spremenil, razen v grobu, mi je takrat dejal sodnik.«
Med njenimi bolj bolečimi spomini je tale: »Pretepal me je celo v moji rojstni hiši v Benediktu, ko sem bila v osmem mesecu nosečnosti s hčerko Anjo, zaradi tega sem rodila en mesec prekmalu.«
S solzami v očeh Marjana obuja boleče spomine, kako je »Franc pogosto izbruhnil, nas zelo grdo zaničeval, tudi Aljaža poniževal tako doma kot pred ljudmi«.
Ali pekla s Francem ni mogla slutiti že na začetku skupne poti? »Ko sva se spoznala, se je kazal prijaznega in sem pričakovala lepo skupno življenje. Pa je zabredel s krajo med služenjem vojske, pozneje je v tujem gozdu kradel drva in jih prodajal, nakopal si je poskus posilstva žene nekega policista in še več kaznivih dejanj. Ko so mu kazni združili, je moral za zapahe, najprej na Dob, nato v okolico Sevnice, pozneje so ga z mojo pomočjo premestili na odprti oddelek v Rogozi.«
Vera v sodno pravico
Zaradi težkih okoliščin doma sta otroka pristala v rejništvu. Ko si je Marjana življenje kolikor toliko uredila, ju je vzela k sebi, z njo sta živela v Selcah pri Voličini.
Med srednjo šolo se je Aljaž preselil k očetu: »Živel je bližje Radencem, kar je bilo ugodneje zaradi šole. Tudi Aljaž je verjel, da bo z očetom shajal, a se je žal enako kot prej jaz zmotil. Ob najinih srečanjih je sin često potožil, da ga oče ponižuje in maltretira. Morda tudi zato, ker je dedek vse premoženje, ker ni zaupal Francu, prepisal nanj, na vnuka Aljaža.«
Franc za svoja ravnanja menda najde vsakršna, še tako nenavadna opravičevanja: »Moti ga celo to, da sem sinu dala ime Aljaž in ne Franc po njem, očetu. To je navedel kot razlog, zakaj naju ni obiskal v porodnišnici. Soseda mi je pozneje zaupala, da je Franc tedaj raje doma treniral konje...«
Mama se vrne k izhodiščni temi, sinovemu domnevnemu nedokončanemu uboju lastnega očeta: »Aljaž se je samo branil, očeta ni poskušal ubiti. Priče so povedale, kako ga je Franc tistega usodnega dne zmerjal, poniževal in žalil, še posebno v baru Miša v Banovcih, kjer so se ustavili. Franc, ki nenehno pije, je seveda lažje prenesel večje količine alkohola, Aljažu, ki ni vajen popivanja, pa je lahko škodovalo že nekaj špricarjev ali še manj piv.«
Ob tem mama navede, kako ljubo ji je, da se Aljaž odlično razume s sestro Anjo, ki mu zdaj tudi najbolj stoji ob strani. »Edina ga obiskuje v priporu, jaz si niti ne upam, ker se zdravim zaradi kronične depresije. Najbolj si želim, da bi Aljaž takoj prišel iz pripora in se preselil k meni, saj imam dovolj veliko stanovanje. Z očetom tako ne bo mogel več živeti.«
In sklene: »Verjamem v sodišče in njegovo pravično odločitev.«
| Iskanje krivca V soboto, 8. aprila, ob 18.31 je oškodovani občan obvestil OKC PU Murska Sobota, da ga je doma v Šalincih zabodel sin in da krvavi: »Policisti in kriminalisti so z zbiranjem obvestil na kraju dogodka ugotovili, da je 26-letni sin med prepirom v kuhinji z nožem dvakrat zabodel 54-letnega očeta. Po dogodku sta oba odšla na dvorišče, kjer sta se še pretepala in ga je sin še udarjal s sekiro. Oškodovanca so odpeljali v SB Murska Sobota in naj ne bi bil v smrtni nevarnosti. Ob tem je bil 26-letni osumljeni na kraju dogodka prijet, odvzeta mu je bila prostost in bo s kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja priveden k preiskovalnemu sodniku.« Natalija Pavlič Goldinskij, preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti, je za Aljaža Novaka odredila enomesečni pripor, pri čemer je zaradi ponovitvene nevarnosti sledila predlogu višjega državnega tožilca Branka Murmayerja. Sosedje Novakovih, ki poznajo razmere, povedo, da naj bi tragični dogodek s trajno neprimernim vedenjem izzval oče. O Aljažu nimajo niti ene slabe besede, še več, sočustvujejo z njim, da so ga okoliščine zapletle v nesrečo. |
