VRHOVO PRI MIRNI PEČI – »Še dobro, da sem šel v nedeljo ob petih zjutraj pogledat v hlev h kravi, ali je že povrgla telička. Takoj, ko sem se vrnil v hišo, sem namreč zaslišal močno pokanje, pogled skozi okno pa je odkril grozo: streha gospodarskega objekta je bila že v plamenih in s sinovoma, 15-letnim Žanom in 27-letnim Boštjanom, smo takoj napeljali vodo iz hidranta in začeli varovati sosednji objekt. Kar ne upam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se ogenj razširil še tja, strehi sta bili namreč vsega dober meter narazen. Potem bi šli lahko plameni hitro naprej še na hlev in kozolec pa silos,« je dva dni po uničujočem požaru razmišljal 49-letni Alojz Plavec z Vrhovega pri Mirni Peči.
Objekt, velik 17x7 metrov, ki je zdaj uničen, je zidal še njegov oče. »Pred kakšnimi 50 leti ga je postavil. Oče je bil zidar in kmet, sposoben in pravi garač. Tudi jaz sem se učil pri njem. Potem smo streho dvignili in stavbo podzidali, opeka je bila gor devet let,« se je Plavec ozrl v preteklost. Že pred desetletji so imeli v tem poslopju na desni strani krave, na levi prašiče, v sredini pa je bil odprt prostor za listje in slamo. Ko so postavili nov hlev, so krave preselili vanj, pujsi so ostali tu, v drugem prostoru pa so uredili domovanje za zajce, kure, piščance, tudi za različno orodje in drugo šaro se je tu našel prostor.
»Ko je zagorelo, je Boštjan takoj odprl svinjak in svinje napodil ven, jaz pa sem jih usmeril stran. Potem sem šel odpret še drug del, kjer so bile kokoši in zajci, a me je vročina, ko sem odprl vrata, kar vrgla stran. Ni mi jih uspelo rešiti,« pripoveduje Alojz, ki pa mu je najbolj hudo za Gastona, psa. Argentinsko dogo je pred štirimi leti k hiši prinesla hčerka Karmen in vsem je takoj prirasla k srcu.
Nadomestil bi lahko štiri varnostnike
»Gaston ni bil nikoli privezan, vedno se je zadrževal na dvorišču in je bil za štiri varnostnike. Ni bil napadalen, niti lajal ni, a če je kdo prišel na dvorišče, se je postavil predenj in čakal, da je prišel ven kdo od domačih, le poštarju ni hotel nič, toliko sem ga zdresiral. Imel je kakšnih 80 kilogramov,« je domačega ljubljenčka opisoval sogovornik in zavzdihnil: »Kar boli me misel, v kakšnih mukah se je zadušil. Niti nismo vedeli, da se je zakopal pod slamo in listje na sredini stavbe, saj ni bil res nikoli privezan. Če bi cvilil, bi šel tudi v ogenj ponj!«
Streha je bila torej nekaj po peti v trenutku v ognju in nekaj metrov visok plamen so videli celo v bližnjo vas Jablan, kjer so imeli v gasilskem domu obletnico valete. Gasilci so bili res hitri. Prišli so tudi poklicni gasilci iz Novega mesta pa člani PGD Mirna Peč, Globodol in Hmeljčič. Gasili so in se trudili, da ogenj ne bi preskočil na pod. »Še dobro, da tako zgodaj zjutraj ni pihalo. In gasilci so tudi pomagali pospravljati, vse do poldneva so bili pri nas. Pomagali so tudi sosedje, in prav vsem bi se rad zahvalil, še posebno pa sosedoma Urošu in Marku pa Nevenki, ki je prva poskrbela za kulinarične dobrote za vse, ki so tako nesebično priskočili na pomoč. Pogledat je prišel tudi župan občine Mirna Peč Andrej Kastelic,« ni mogel skriti hvaležnosti Alojz, ki je razmišljal, zakaj je zagorelo.
Je kriva
električna napeljava?
Policisti sicer domnevajo, da bi bil lahko vzrok za požar napaka v električni napeljavi, a Alojz meni drugače. Zagorelo je namreč na podstrešju, kjer sploh ni elektrike, je pa imel 40-vatno žarnico v spodnjem prostoru, kjer so bili piščanci. Stavba je velbana, a luknje so, in skoznje so si pot utrle tudi podgane. »Šest pasti za podgane sem imel nastavljenih, veliko sem jih tudi ujel, so pa hodile po hrano k piščancem. In kaj lahko bi se zgodilo, da bi se katera ožgala na žarnici, potem pa pobegnila na podstrešje, kjer je bilo precej gorljivih stvari, od slame, kolov, lesenih izdelkov, tudi precej novih zabojev, ki sem jih delal pozimi. V spodnjem delu je zagorelo šele, ko je stranska stena z vrha padla dol, sicer pa je v spodnjem prostoru pet oken, ki so zaščitena le z mrežo, razmere za gorenje so torej odlične, a plameni so spodnje prostore zajeli za streho,« je razlagal Plavec in dodal, da so ravno nameravali prekriti streho na hiši, zdaj bo moralo to počakati.
Plavčevi stavbe niso imeli zavarovane, v službo hodi le žena, in še to za minimalno plačo, delati bosta sicer kmalu začela starejši sin in hčerka, bi pa bili veseli vsakršne pomoči, tudi v materialu. Saj imajo kmetijo, a z njo je dela veliko, pravega zaslužka pa ne. In ob tem Alojz pokaže roko, ki si jo je porezal pred 15 leti, ko je menjal šipo na domačih vratih. »Žile in kite so bile poškodovane, potrebnih je bilo 116 šivov. Zdaj nimam prave moči v roki in ne dobim zdravniškega spričevala, da bi dobil službo. Bi pa šel takoj delat, a še socialne pomoči ne dobim,« si priduša. V hlevu imajo zdaj 21 glav živine, a razmišljajo, da bi se bolj usmerili v prašičerejo. V svinjaku redijo krškopoljce. »Prasica je še originalne pasme, edina pri nas s kratkim rilcem,« pove. Alojz še ne ve, kaj bodo naredili s pogorelim objektom. Streho potrebujejo, a požar je pustil sledi tudi na zidovih, razpoke so vse naokoli, zato bodo najprej počakali na nasvet statika.
