FOTO: Brutalni očim pred Arinino smrtjo še pokradel zlato

JESENICE – Točno osemdeset poštnih nabiralnikov v štirinadstropni stavbi smo našteli. Nekoč je bil samski dom za delavce železarne, danes tukaj živijo tudi Ibadete Jakupi in njena sinova, rojena v zakonu z Mirzanom Jakupijem. Stanovanjske enote so brez kuhinje, v vsakem nadstropju je ena skupna za stanovalce tistega nadstropja, prav tako je skupna jedilnica. »Včasih smo živeli kot podnajemniki v hiški nekaj stran. Ko sva šla z Mirzanom narazen in se je odselil k Sandi Alibabić, smo se mi trije preselili sem. Stanovanje je pravzaprav ena soba s predsobo in sanitarijami. Dvajset kvadratov imamo trije. Komaj shajam iz meseca v mesec, a imam plačane vse račune in sem lahko mirna.«

Trije v dveh posteljah

Nezaposlena trgovka ne more dobiti službe: »Imam dva sinova, za katera moram poskrbeti, tako bi lahko delala le dopoldne, in še to od ponedeljka do petka. Kdo bi me sploh vzel? Zelo težko je. Najbolj nujno pa bi potrebovala stanovanje. Ne veliko, lahko je čisto brez opreme, le da imata sinova svojo sobico in vsak svojo posteljo. Šla sem k odgovornim na jeseniško občino, a so mi rekli, da bo morda kaj na voljo šele naslednje leto, ko bo razpis za dodelitev socialnih stanovanj.« Ko smo stopili v majhen prostor, kjer živijo, smo zagledali le dve postelji. »Eno noč spim z enim sinom, drugo z drugim,« skomigne Ibadete Jakupi.
Dotaknemo se sodnega procesa, ki se je končal pred dnevi. Ibadete Jakupi trdi, da bi moral Mirzan povedati odkrito in po pravici, kaj se je dogajalo v času, ko je bila zdaj pokojna Arina Kardašević z njim in Sando na Slovenskem Javorniku v majhnem najemniškem stanovanju brez elektrike: »Še danes ni povedal po pravici, kaj je naredil z mojo zlatnino, torej tudi o tem ne bo povedal nič. Včasih, ko sem govorila o tem zlatu, se mu je tresla brada, kot da bi želel nekaj povedati, a ni odprl ust.«

Vzel ji je zlato

Jakupijeva nam razgrne zgodbo o svoji osebni zlatnini: »Ob poroki z njim sem za darilo dobila precej zlatnine ter zlatnike, tako od njegove družine kot moje. Imela sem dva velika avstrijska zlatnika in zapestnico s turškimi dukati in še eno zapestnico, ki mi jo je podarila njegova mati, prav tako z dukati. Leta 2013 so zlatniki izginili in do leta 2015 sva se večkrat sprla zaradi tega. Pozneje, ko je odšel od mene k Alibabićevi, sem slišala, da je to zlato imel pri sebi in sta ga potem z njo prodala in vse zapravila.« Ko je izvedela za razsodbo, je poklicala v Makedonijo Jakupijeve sorodnike: »Njegova teta je spet ponovila, da ni nič kriv, da bo takoj prišel iz zapora in naj ga vzamem nazaj, ker me ima rad. Izvedela sem, da mu njegova družina nakazuje denar v zapor, vsake toliko nekaj tudi Alibabićevi. Skoraj me je kap, ko sem to izvedela.«

Dokler se Jakupijeva nekdanja žena ​ni pojavila na sodišču kot priča, jo je njegovo sorodstvo pustilo pri miru: »Eno leto se mi ni nihče oglasil, nato so pritiskali name.« Razloži, da je njegovim sorodnikom, tem, ki so v Sloveniji, povedala, da bi morali pravi čas odreagirati, ker so imeli določen vpliv nanj: »Takrat, ko sva bila še poročena, bi ga lahko umirili in Mirzan danes ne bi bil tam, kjer je. Po obsodbi se stanje umirja, a dvomim, da bom imela kdaj popoln mir pred njegovo družino. Edino njegov brat, živi v Makedoniji, kaže določeno razumevanje zame. Pogovarjala sva se in razkril mi je, da ga muči tesnoba. Rekel je, da je njegov brat naredil neumnost, in mu ni vseeno.«

Očrnjena s priimkom

Ibadete povprašamo, ali je bil njen nekdanji mož nagle jeze: »Najbolj je bil jezen, ko smo ostali brez denarja. Ima slabe točke, hitro se je ujezil, ampak na otroke se ni nikoli spravil. Nikoli nisem zanikala, kaj vse je počel meni, a da naj bi storil to, kar so mu očitali, tej deklici, je po mojem mnenju nemogoče. Vem, da bodo komentarji na to mojo trditev različni. Večina bo verjetno dejala, da nisem pri sebi, ker govorim take, ampak toliko sem ga spoznala, da vem, da tega otroku ni sposoben storiti.« Pravi, da je imela čuden občutek, ko je gledala posnetke z izreka sodbe. Najbolj nenavadno se ji je zdelo, ker je bil Mirzan popolnoma miren: »Kot da bi se vdal v usodo. Vedno, tudi če ni bil kriv, je bil tiho. Tudi zdaj je bilo tako. To je njegova slaba točka. Kadar je kaj narobe ali pa so za zaplet krivi drugi, molči.«
In naprej: »Zaradi Mirzana sem morala tudi v Ljubljano na sodišče. Grozil mi je. Želela sem, da to ne bi prišlo v javnost, ker se je konflikt med nama začel zaradi otrok. Zdaj povem javno, zakaj je sploh grozil: otrokoma sem hotela spremeniti priimek, da ne bi za seboj vlekla povezave s tem, kar se je dogajalo zaradi smrti nesrečne deklice. Moja sinova nista nič kriva, a sta že s priimkom očrnjena.« Enkrat je bila pri njem v priporu: »Hotel je videti otroke. Pa ne mislim več hoditi k njemu v zapor in z njim nočem imeti nobenega opravka. Toliko je lagal, toliko hudega storil, zavedno ali ne, preprosto mu ne moreš zaupati.«
Poleg res hude stanovanjske stiske imata njena sinova učne težave: »Starejši je v osnovni šoli s prilagojenim učnim programom, tudi drugi sin bo moral v isto šolo, že zdaj, ko je še v vrtcu, se mu namenja posebna pozornost. Moja sinova potrebujeta svojo sobo in nekaj razumevanja, da bosta kljub temu, kar se nam je dogajalo zadnje čase, lahko odrasla v poštena, odkrita in resnicoljubna človeka. Nič drugega si ne želim.«