FOTO: Anamarija (20) v dveh letih pokopala obe sestri

GRADIŠČE NAD PRVAČINO – Spomini so lahko tiha sreča ali gromozanska bolečina; in slednje odzvanja 20-letni Anamariji Mikulčić, dekletu v črnem, s katerim se srečamo v njenem domovanju na Gradišču nad Prvačino. Konec avgusta je v prometni nesreči na Soški cesti med Novo Gorico in Tolminom izgubila sestro Ingrid, ki si je od Anamarije izposodila njenega renaulta. Toda pri Mikulčićevih je to druga smrt v družini v dveh letih na severnoprimorskih cestah; pred dobrima dvema letoma je Anamarija v nesreči izgubila 16-letno sestro Ines: »Ne vem, kako je možno, da se človek res izbori, da pride nazaj na noge, pa se spet zgodi isto,« pravi Anamarija in doda, da se še vedno ne zaveda povsem, da se je to v resnici zgodilo.

Tri sestre so odraščale skupaj, srečne in zelo navezane druga na drugo, Ingrid jim je bila skorajda kot mama, ne samo sestra: »Ko se je Ingrid poročila, sva doma ostali sami z Ines. Čeprav sva bili rojeni s 15 meseci razlike, sva bili kot dvojčici, tudi fizično sva si bili podobni.« Anamarija je nato šla na frizersko šolo v Koper, tudi sama se je malo manj videvala z Ines, nato je ob koncu šole dobila službo v salonu: »Spoznala sem novo prijateljico Snežano, s katero sva se zelo družili. V šoli smo bili kot otroci iz Makedonije deležni zafrkavanja, otroštvo ni bilo lahko, nato pa sem končno našla prijateljico, s katero sva se ujemali in mi je ogromno pomenila.« Prav takrat, ko ji je bilo najlepše v življenju in sta se začeli družiti Ines in Snežanina sestra Jelena, se je zgodila prva prometna nesreča.

Na vrata potrkali policisti

Bila je sobota, 7. junija 2014, ko sta Anamarija in Ines ves dan pospravljali in prenavljali eno izmed sob. Popoldne je na obisk prišla Snežana: »Rekla je, da se gremo sončit na Sočo. Odvrnila sem ji, da sem preveč utrujena, Ines pa je prišla v dnevno sobo, rekla: 'Jaz grem, a sem lepa?' se obrnila, zamahnila z lasmi ter šla iz sobe.« Z njo je šla na dvorišče, Snežana je Ines dala hlebec kruha, »rožico iz pekarne, kjer je delala, Ines pa jo je izročila meni v roke,« se z bolečino na obrazu spominja Anamarija.

Zvečer okoli pol desete se je zgodil trk z nasproti vozečim avtom, po katerem se je Snežanin opel prevrnil prek desnega boka, Snežana in Ines sta umrli na kraju nesreče, opel je bil skoraj neprepoznaven, so zapisali novinarski kronisti. Anamarija se spominja, kako prav na ta večer nista delala ne telefon ne internet: »Na vrata so prišli policisti in nam povedali. Katastrofa. Nismo se imeli priložnosti posloviti, se pripraviti – kar izveš in te odreže,« opisuje čutenje, ki je za dolgo prevladalo pri Mikulčićevih.

Ines v slovo so njeni sošolci in razredničarka z novogoriške biotehniške šole zapisali: »Čeprav odhajaš, bodo ostali spomini in z njimi boš med nami ostala tudi ti.« Družina se je pobirala dolgi dve leti, Anamarija si ni več upala delati, ni se mogla skoncentrirati: »Nekega dne so nam prišli domov povedat, da je ni več, in vse se je spremenilo. Zdaj sem imela načrt, da grem oktobra v Avstralijo, da bi začela novo življenje. Pa ne bo šlo, nikakor,« otožno ugotovi.

Kot da bi slutila, 
da se mora posloviti

Bila je sobota, 27. avgusta 2016. Ingrid je bila zadnje čase znova veliko doma: »Leta je živela pri Robiju, bila sta poročena, zadnja dva meseca pa je prišla nazaj domov živet, kot da bi vedela, da se hoče posloviti.« Kot voznica je »že zaradi Ines vedela, da ne sme dirkati po cesti, da se je pazila«. Zvečer sta šli sestri v diskoteko, ravno sta plačali vstopnino in Anamarija je že dobila žig, ko je Ingrid pozvonil telefon: »Hotela je v Kanal, prosila me je: 'Gremo, gremo,' jaz pa sem rekla ne, ostala bom tu in te počakala.«

Ingrid je vzela ključe Anamarijinega avta, rekla, da pride čez uro in pol, ter odšla, Anamarija pa je ostala s kolegom: »Ingrid sem napisala sporočilo, naj me pride iskat. Ni bilo odgovora, prijateljica pa me je tolažila, da je vse v redu.« Anamarija je čakala in čakala, jo klicala, a sestrica je bila nedosegljiva, ob petih zjutraj je ponjo prišel prijatelj in jo odpeljal domov.«

Vmes je nekaj čez drugo uro v soboto Ingrid prehitevala pri kraju Dolga Njiva, ko je po drugi strani pripeljal Tolminec Žiga Lapajna. Trčila sta čelno, oba sta umrla. Ingrid je imela 30 let, Žiga 24. Nesreča je bila tako silovita, da je iz vozila mladega voznika (in ne voznice, kot je prvotno sporočila policija) odtrgalo motor, ki je trčil v vozilo, ki ga je voznica prehitevala.

Anamarija je ob prihodu domov na spletu videla, da je bila na soški nesreča: »Takoj sem vedela, da gre za Ingrid, bila sem 100-odstotna. S težkim srcem sem zbudila mamo, da pogledamo, kaj je bilo. Vmes sem pomislila, da se Ingrid noče javiti, ker mi je razbila avto.« Na policiji niso dobili informacij, cesta je bila zaprta, tam blizu živeči prijatelj je Mikulčićevim povedal, da so neke ljudi peljali v bolnišnico: »Na urgenci smo izvedeli, da so bili v nesreči tudi mrtvi. V trenutku sem vedela, da je med njimi ona. Pogledala sem mamo v oči in jo objela, nisem ji mogla povedati, čutila sem, da je konec in da ne bo nikoli več kot prej. Poslali so nas na policijo, kjer je bila v izmeni tudi naša družinska prijateljica, izrekla nam je sožalje …«

Srce sta mi zlomili, je v daljši objavi na facebooku zapisala edina še živeča sestra. Sediva na družinskem dvorišču, tišina vlada tu, kjer sta se nekoč razlegala smeh in žuborenje dekliških glasov: »Samo strah me je, kaj bo. Nimam cilja, ne vem, kje začeti, vse je naenkrat mirno.« Pravi, da se ji je po nesreči oglasilo ogromno ljudi, ki so izgubili brata ali sestro: »Ne morem verjeti, koliko je tega v Sloveniji. Težko jim je, a razumejo in so pripravljeni pomagati. Na žalost nas je ogromno.«

Sprašuje se, ali mora na soški cesti umreti tisoč ljudi, da se bo kaj spremenilo. Njeno sporočilo ljudem je: »Ko si najbolj na dnu in je najbolj težko, se je treba boriti za to, kar imaš. Tiste stvari, ki se nam trenutno zdijo najhujše in nas najbolj bolijo, v resnici sploh niso pomembne.« Tako pravi Anamarija, ki dvakrat ni šla s sestrama in dvakrat je ostala živa – in pregovor pravi, da mrtvim ostane spokoj, živim pa trpljenje. Ona živi naprej z zlomljenim srcem.