VISOKO – Od Škofje Loke se cesta v blagem levem ovinku spušča v ravnino. Na drugi strani Poljanske Sore, ki teče ob njej, stoji dvorec Visoko, kjer je Ivan Tavčar pisal velika dela, med drugim Cvetje v jeseni. Na sredini ravnine, tam ob odbojni ogradi, je trava pohojena. Po asfaltu so zarisane črte, krogi in puščice. Čez ogrado, meter, morda dva, je bela plahta, taka, kakršne imajo rešilci. Ostala je tam, zraven so prižgane svečke. Plamenčki izdajajo, da se je na tem mestu kruto utrnilo življenje. Pretrgana je bila optimizma polna življenjska pot 18-letne Maje Štremfelj, ki bi jeseni začela obiskovati četrti letnik Gimnazije Franceta Prešerna Kranj. S kolesom je šla na obisk do prijateljev v Poljanski dolini. Vračala se je v Staro Loko, kjer je živela. A domov žal ni prišla. Zaradi nerazumno visoke hitrosti avtomobila, ki ga je vozil njen vrstnik iz Poljanske doline.
»Na cesti med Logom in Poljanami nad Škofjo Loko so gorenjski prometni policisti v petek zvečer obravnavali hudo prometno nesrečo. Okoli 20.50 sta silovito trčila 18-letni voznik osebnega avtomobila, ki je glede na zbrana obvestila nepravilno vozil proti Gorenji vasi, in 18-letna kolesarka, ki se je po svojem smernem vozišču peljala proti Škofji Loki. V nesreči je zaradi hudih poškodb na kraju dogodka umrla, prometni policisti pa v ravnanju voznika preverjajo znake kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa,« tragedijo povzema policijsko poročilo.
Solze najboljše prijateljice
Ob cesti smo ugledali sključeni postavi, povsem strti zaradi zavedanja, da Maje Štremfelj nikoli več ne bosta mogli pozdraviti, je objeti in se z njo nasmejati.
Andreja je objemala svojo hčer, prav tako ji je ime Maja: »Moji dve Maji sta bili najboljši prijateljici in sošolki. Bili sta kot eno.« Medtem ko smo spregovorili nekaj prvih besed, je mimo nas kot izstrelek švignilo osebno vozilo z lokalnimi registrskimi oznakami, za njim še eno. »Kako grozljivo vozijo po teh dolinah,« je dejala Andreja, mi pa smo se ob še enem izstrelku na dveh kolesih, ki je šel mimo nas, zavedeli, da ne bo dolgo, ko se bodo spet pretakale solze in prižigale sveče na tem koncu.
»Maja je šla k prijateljem v Poljansko dolino s kolesom. Ni bila športnica, da bi trenirala, se je pa rada rekreirala,« je dejala njena prijateljica Maja in si otrla solze: »Pa zakaj ravno ona? Zakaj se kaj tako hudega zgodi ravno najboljšim osebam?« Potem je nastala tišina, le solze so neutrudno tekle po njenih licih. Le težko je Maja, ki je izgubila najboljšo prijateljico Majo, nadaljevala: »Dogovorjeni sva bili, da me pokliče, ko se vrne, in greva malo ven, na lepše. Ob pol desetih, ko sem jo klicala, ji je telefon zvonil v prazno. Takrat je bila že mrtva.«
Dekleti sta se še odločali o smeri študija v Ljubljani, a sta se že dogovorili, da bosta v prestolnici stanovali skupaj, četudi se vpišeta vsaka na svoj program. Razumeli sta se in se spoštovali.
»Zakaj ravno Maja?« se je še enkrat vprašala njena najboljša prijateljica, potem ni zmogla več besed. Ko sta z materjo objeti odhajali, smo še trenutek postali in opazovali: dirkaški poligon, in ne navadna lokalna cesta. Za boga, kaj res nihče ne more storiti nič? Varčuje se pri policiji, krči se njihova prisotnost na terenu, ob tem pa v prometnih nesrečah ugašajo mlada življenja.TE
| Razpokan, neraven asfalt »Ko slišim, da so v prometni nesreči udeleženi mladi ljudje, tudi jaz imam toliko stare otroke, me strese. O tej zadnji nesreči menim, da gre za neizkušenost voznika, ki je pripeljala do tragičnega epiloga,« je dejal vidno pretresen župan občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež in nadaljeval: »Tu je nekaj močno narobe. To, da se je zgodila druga smrtna žrtev v naših koncih v enem samem tednu, je toliko težje. Z medobčinskim inšpektoratom Vrhnika smo se odločili za kaznovanje prehitre vožnje na našem območju, na kar nas stalno opozarjajo naši občani. Zavedamo se, da kazni močno udarijo posameznika po žepu, a to ni nič proti človeškemu življenju.« Čadež meni, da rešitev za konec divjanja po njihovih cestah ni le v stalni prisotnosti policije: »Pogledati moramo v sebe in se zavedati, da hitrost v povezavi z neizkušenostjo ubija. Zadovoljni smo z dokaj dobro speljanimi cestami, ki jih imamo pri nas, jih še izboljšujemo, a to ne pomeni, da so lahko te naše ceste dirkaški poligon.« Župan zato poziva: »Vozniki se moramo zavedati, da je vedno več udeležencev v prometu, ki so šibkejši, tudi sam sem med njimi, saj sem kolesar. Prepričan sem, da je na državni ravni treba sprejeti enostavnejše postopke za umeščanje kolesarskih stez v okolje, ne pa da zanje potrebujemo gradbeno dovoljenje. Radi bi povezali Železnike, Žiri, Škofjo Loko s kolesarsko potjo in s tem šibkejšim v prometu ponudili večjo varnost s tem, da dobijo urejeno kolesarsko pot zunaj obremenjenih prometnic.« Župan sklene: »Cestna podlaga je zagotovo velik problem. Potrebna je preplastitev naših glavnih prometnic zaradi boljšega oprijema in izravnave neravnin, ki pogosto povzročajo zdrs vozil iz načrtovane vozne smeri. Asfaltna podlaga je namreč razpokana, udrta in neravna, poleg tega je stara že tri desetletja, in to se pri višjih hitrostih še bolj pozna.« |
