LJUTOMER – Res je sicer, da pravi prijatelj pomeni pravo bogastvo, a žal obstajajo tudi takšni, ki ti zagrenijo življenje. In takšnega kvaziprijatelja je imel tudi 48-letni Andrej Feuš iz Ljutomera, ki ga poznajo mnogi Prekmurci in Štajerci. Zlasti so se ga bali in se ga še bojijo faloti, ki so razbijali po gostinskih lokalih in diskotekah, ki jih je Andrej z bratom in prijatelji pogosto varoval. Bil je redar, izterjevalec itd. Vse mogoče. In bali so se ga tudi tisti, ki so pred dobrim desetletjem grozili, da se bodo že v času sojenja maščevali znanemu prekmurskemu morilcu Robertu Rauterju.
Feuš je na murskosoboško sodišče pripeljal več deset močnih pajdašev, ki so imeli le en cilj – zaščititi Rauterja. Takrat se nasilnežu, ki je ustrelil svoje dekle in mamo svojega otroka, 18-letno Katjo Maroša, in njeno leto dni starejšo kolegico Adriano Horvat, sicer ni zgodilo nič. Najbrž le zato, ker je bil dober prijatelj Andreja Feuša. To prijateljstvo se je nadaljevalo še sedem let, ko je Andrej redno obiskoval Roberta v zaporu na Dobu. Pogosto sta komunicirala tudi po telefonu, nato pa...
Prijateljstvo se je ohladilo, še več: med močnima Rauterjem in Feušem se je zaiskrilo in sovraštvu še kar ni videti konca. Olja na ogenj so prilile medsebojne obtožbe in zlasti zadnje sojenje v Trebnjem. Zato je pravzaprav še sreča, da je Rauter za zapahi, kjer bo najverjetneje še dolgo (uradno do julija 2032), sicer bi gotovo znova tekla kri.
Psihično in sploh zdravstveno na dnu
O prijateljevanju z Rauterjem se je zdaj za Slovenske novice razgovoril Feuš, ki je na klepet prišel s sestro Nado. Pravi, da je psihično in sploh zdravstveno čisto na dnu: »Z Rauterjem sva se spoznala leta 1997 v nekem gostinskem lokalu. Vedel je, da se me mnogi v okolici bojijo, zato se je spoprijateljil z mano. Včasih je tudi sam delal kot redar ob meni, takrat je spoznal tudi Katjo, s katero sta dobila otroka. Nisem se vtikal v njegove zasebne reči, a mi je bilo vseeno hudo, ko mu je v moji družbi govorila, da on ni moški zanjo in podobno. Dejala mu je tudi, da bo z njim le, če bo imel dovolj denarja. Zato je bil Robert pogosto jezen in agresiven. Še zlasti ga je motilo, da se je Katja naokoli potikala z lokalnimi Romi. Branil sem ga pred mnogimi, saj so se mene vsi bali, ker smo nekoč pretepli veliko skupino Romov, s čimer sem dobil poseben sloves. In ko so videli, da je Robert moj prijatelj, so se ga najraje izogibali. Dejansko sem ga imel rad. Ob neki priložnosti mi je iz hvaležnosti celo podaril starejšega mercedesa. Imel je sicer neki kompleks, če?? da ga nobena punca ni marala. Zelo me je prizadelo, ko je nato ustrelil Katjo in njeno kolegico, a me hkrati ni presenetilo, saj je pogosto govoril, kako bo storil kaj takega. Med sojenjem smo ga hodili varovat na sodišče, ker so mu grozili s smrtjo. Včasih nas je bilo na obravnavi 30 in več. Meni je Rauter celo zaupal, zakaj je ustrelil dekleti. Katjo zato, ker jo je tisto noč odpeljal neki njeni švaler in ker je trdila, da odhaja v Italijo, Adriano pa zato, ker se je Katja pri njej prostituirala. Okrcal sem ga, ko je grozil tožilcu in sodniku za visoko kazen, a je dejal, da je pač takšen. Potem v zaporu sem ga pogosto obiskoval in se z njim pogovarjal po telefonu.«
Prijateljevanje se je nadaljevalo še nekaj časa, vse do dne, ko naj bi Rauter med Feuševim obiskom na Dobu predlagal likvidacijo enega izmed paznikov. »Šlo je za Bojana Majcna, za katerega je dejal, da mu nagaja, češ da mu jemlje vse ugodnosti, mu ne dovoli obiskov, mu ne pusti delati v kuhinji in podobno. Ob nekem obisku mi je dejal, naj se pozanimam, kje je Majcen doma, in naj poiščem ljudi, ki bi ga likvidirali. Povedal mi je, kje ima pištolo že od časa, ko je umoril dekleti, ob tem pa je trdil, da ima nekaj denarja, s katerim bo vse skupaj plačal. Vse to sem preslišal, dobil tudi nekakšen odpor do druženja z njim. Nehal sem ga obiskovati, nisem mu več dvigoval telefona. Pojavilo se je sovraštvo, tako da se mi je hotel na vse načine maščevati. Grozil je moji družini, nato pa nekomu naročil, naj zažge dva sestrina avtomobila. To je bilo zanesljivo njegovo delo, kar preiskuje tudi policija. Vse, kar zdaj počne na daljavo iz zapora, je zgolj zato, ker nisem hotel umoriti paznika. Ker mu ni nič uspevalo, je spisal nešteto ovadb zoper mene, a ker nič ni držalo, je bilo vse zavrženo,« nam je razlagal Feuš, ki je ponudil tudi obvestilo okrožne državne tožilke Anice Šoštarič, ki ga je uradno obvestila, da je zavrgla ovadbo Roberta Rauterja zoper njega za najmanj deset različnih kaznivih dejanj.
Umaknil tožbo
Feuša je še dodatno prizadelo vse, kar je Rauter govoril na nedavnem sojenju v Trebnjem, zato je umaknil tožbo, ker da mu vse le še dodatno uničuje že načeto zdravje. »Zaradi zdravja sem se umaknil iz javnosti, izogibam se ljudem in nasploh sem se umiril, a ne morem prenesti laži, ki jih je Rauter izrekel na sodišču. Še posebno ne drži, da bi jaz kdaj imel kaj z njegovo zdaj pokojno Katjo. Tudi Rauter tega ne bi trdil, če bi mu naredil uslugo in likvidiral paznika Majcna. Zamislite si, da mi je Rauter celo tako močno zaupal, da je centru za socialno delo predlagal, naj mi dodelijo njegovega sina. Res nisem kriv, da ga skoraj vsi v zaporu sovražijo. Paznik Bojan Majcen je lahko le meni hvaležen, da je že živ, saj sem Rauterju dejal, da bom takoj sporočil policiji, če se pazniku kaj zgodi,« nam je dejal Feuš, ki stoodstotno stoji za vsemi izjavami.
Postregel nam je še z zapisnikom, ko je na soboški policiji decembra lani podal ovadbo zoper Rauterja za napeljevanje k umoru omenjenega paznika. Ne vemo sicer, kako se bo spor Feuš–Rauter nadaljeval, a k zapisanemu lahko dodamo le, da je grozno v naši deželici sploh poslušati in spremljati takšne zgodbe. Kot da ni drugih (mirnejših) načinov za reševanje spora med nekdanjima prijateljema. A po drugi strani: kako žalostno, vendar tipično slovensko.