LJUBLJANA – Ljubljanski policisti se mrzlično – žal še vedno brez rezultatov – ukvarjajo s preiskovanjem okrutnega umora 32-letne Zorice Škrbić, ki sta jo neznanca prejšnji četrtek ugrabila v Ljubljani, v naslednjem jutru pa brutalno pretepeno umirajočo odvrgla ob cesti v Podpeči. Pokopali so jo v sredo na Žalah, dva dni pozneje pa se je na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča v turobnem vzdušju nadaljevalo sojenje njenemu partnerju Dejanu Vidmarju in soobtoženemu Sašu Nosetu v zadevi SKB.
Čuval ga je elitni vod
Ko sta se obtoženca včeraj nehala skrivati pred fotoaparati in kamerami, je bilo na Vidmarjevem obrazu opaziti, da je zadnje dni veliko prejokal. Še pred začetkom razprave pred velikim senatom sodnice Polone Herman je k njemu na sodnem hodniku stopila specializirana tožilka Blanka Žgajnar – zanj bo prihodnji teden nedvomno zahtevala visoko zaporno kazen – in mu izrekla sožalje. Njegov zagovornik Dejan Marković je to storil že prej, prav tako pred včerajšnjo razpravo pa je Vidmarju roko sočutja podal tudi Nosetov odvetnik Gorazd Fišer.
Ker je eden od sumov še vedno, da so Zorico likvidirali mafijci prav zaradi Vidmarja in njegove domnevne vpletenosti v rop sefov SKB ter da je morda ogrožen tudi on, se na Žalah ni smel udeležiti slovesa od partnerice, »saj mu na tisti pokopališki čistini ne bi mogli zagotoviti varnosti«, je bil odločen eden od v zgodbo vpletenih varnostnih strokovnjakov.
Ker pa mu je pripadala pravica, da se poslovi od ženske, s katero je skoraj dve desetletji preživel v zunajzakonski skupnosti, v njeno družino se je baje priselil že, ko mu je bilo 16 let, so ga po naših informacijah kak dan pred pogrebom odpeljali na inštitut na sodno medicino, da je lahko še zadnjič poljubil svojo Zorico. Ona je bila poleg odvetnika Markovića sicer edina, ki ga je smela obiskovati v priporu.
Da Vidmarja od umora Škrbićeve čuvajo bolj kot kdaj prej, pa je dal slutiti tudi pogled na elitni vod pravosodnih policistov s Povšetove, ki so obtoženca včeraj privedli na sodišče, štirje najizkušenejši pazniki so bili celo prvič v tej zadevi odeti v neprebojne jopiče, za vsak primer pa so nekaj takih jopičev imeli ob sprejemnici v sodno palačo pripravljeni tudi sodni pazniki.
Fotografiral svoj nos?
Sojenje za rop sefov se je medtem bolj ali manj končalo. Včeraj so si popoldne ogledali še prizorišče zločina oziroma garažo ob sefih, skozi katero so roparji odpeljali plen, pred ponedeljkovim nadaljevanjem procesa, za katerega je sodnica stranke v postopku opozorila, naj imajo že pripravljene tudi zaključne besede, pa so dopoldne prebirali odgovor beograjskega sodišča na vprašanje ljubljanskega: »Ali nam lahko potrdite verodostojnost odpustne listine za Dejana Vidmarja iz zasebne beograjske kirurške klinike Arheus?«
To odpustno pismo, ki ga je na sodišče prinesel njegov odvetnik Marković, bi ga namreč odrešilo sumov, da je bil vpleten v rop stoletja, saj je v tej odpustnici pisalo, da je na tej kliniki od 30. oktobra do 2. novembra 2005 ležal zaradi operacije nosu in da torej v noči na 1. november nikakor ni mogel biti v središču Ljubljane ter prazniti Eskabejevih sefov.
A od Srbov nobene koristi. Skopo so odgovorili le, da protokola o bolnikih za kritični čas ne najdejo, v odgovoru so se bolj posvetili sodnemu postopku, ki je pri njih potekal proti lastniku te klinike Milanu Đurićiću, ki so ga predlani zaradi davčne utaje obsodili na štiri mesece pogojnega zapora.
Zapletlo pa se je, ko je sodnica Hermanova končala včerajšnji razpravni dan, saj je Vidmar kar naenkrat vstal z zatožne klopi ter z dvema fotografijama v rokah zakorakal proti njej. Nekaj sta šepetala, nato pa je sodnica vstajajočo publiko prekinila s: »Čak'te, čak'te, nismo še končali! Obtoženi Vidmar mi je izročil fotografiji, pa naj pove, kaj je na njih.«
Dejal je: »Po naključju so ju odkrili v stanovanju (na ljubljanski Emonski ulici, kjer sta živela z Zorico, op. p.), ko so iskali njene fotografije za pogreb. Sam sem se fotografiral, ko sem ležal v beograjski bolnišnici. Morate vedeti, da mi prej datum 1. november 2005 ni pomenil prav ničesar, sicer bi iz Srbije zagotovo shranil celotno dokumentacijo. Še to je čista sreča, da sem se pofotkal.«
Šlo naj bi za selfija, na katerih je Vidmar po operaciji nosu. Na obeh fotografijah je datum 1. november 2005, na eni je odtisnjen čas 11.24, na drugi pa 11.27.
Debate o fotografijah nato ni bilo, bo pa v zraku vse do sodnega dne viselo vprašanje, ali bosta prav selfija, ki sta bila domnevno naključno odkrita, odrešila krivde Dejana Vidmarja, ki mu preti dolgoletno trohnenje za zapahi.
Kot Slaviša skrival slike
Pred dnevi je postala proti Dejanu Vidmarju pravnomočna sodba zaradi sedmih slik Ivana Groharja, ki so jih leta 2007 ukradli iz umetnikove rojstne hiše v Železnikih, nato pa jih po Vidmarjevi aretaciji odkrili med hišno preiskavo v kleti stanovanja na Glonarjevi ulici v Ljubljani, ki ga je ta najel pod izmišljenim imenom Slaviša Zdenković. Kdo ve, od koga je slike dobil v roke julija 2011 in jih najprej osem mesecev skrival v lamborghiniju, ki je bil parkiran v delavnici Zlatka Velića, potem pa z mercedesom odpeljal na Glonarjevo. Po mnenju sodišča je Vidmar dobro vedel, da so umetnine ukradene, naklepno je torej pridobil in prikril stvari posebnega kulturnega pomena, zato so ga spoznali za krivega ter mu prisodili leto in pol pogojnega zapora s preizkusno dobo štirih let. Preiskovalci v zadevi SKB so sicer do Vidmarja prišli prav prek Velića. Policija je namreč temu zasegla 16 kilogramov snovi, za katero so sumili, da gre za mamila, to snov pa naj bi Veliću dostavil Vidmar.
