»Epileptik Safer Radenka štirikrat zabodel v srce«

TRBOVLJE – Po izidu članka o prepiru in tragični smrti 32-letnega policista Radenka Pušića pred Kokos barom na Prapretnem nad Hrastnikom sta nas poklicala Edis Jašarević in Zoran Dejanović. Še vedno presunjena zaradi tragedije sta povedala, da so ju še dodatno zelo prizadele v članku zapisane navedbe mame Saferja Smajlovića o njiju. Obžalujemo, da nam jih pred objavo ni uspelo preveriti pri njiju. Zatrjujeta, da od tistega ni nič res. Ne drži, da sta se v nedeljo zglasila pri Saferju po zelo dolgem premoru, saj Jašarević ni bil pri Smajlovićevih v Bevškem 12 še nikdar prej, v nedeljo torej prvič. Skupaj z Dejanovićem soglasno zanikata, da bi bila onadva za Saferja Smajlovića slaba družba, kaj šele, da bi bila sploh kdaj zraven, ko je bil Safer tepen: »Prav nikoli. Ne v Litiji ne kje drugje. Ga tudi nisva nikoli izrabljala za kakršne koli svoje namene.«

Saferjevo povabilo

»Saferja nikoli nisem izkoriščal za svoje namene, nikoli nisem bil prisoten, ko je bil ta tip poškodovan ali v bolnišnici!« je s poudarkom ponovil Jašarević. Na vprašanje, ali je Smajlovića poznal že prej, pa pojasnil: »Trbovlje so majhno mesto, med seboj se vsi vsaj na videz poznamo. Kdaj pa kdaj, če smo se z družbo srečali v mestu, smo zavili tudi na pijačo. Več pa ne. Pri njem doma nisem bil še nikoli pred preteklo nedeljo.«

Kako se je zgodilo, da sta z Dejanovićem odšla k Smajloviću, je prvi razložil: »S Saferjem in vso njegovo družino se poznamo še iz časov, ko smo bili sosedje na Tereziji. Sedem, osem let nismo več sosedje, a prijateljske vezi so ostale.«

Poudaril pa je: »Tisti dan, ko je bil Ape, kot je Saferjev vzdevek, v Litiji tepen, sem bil res v istem lokalu – a sem odšel domov še pred dogodkom. Tako da s tem, da je bil pretepen, nimam popolnoma nič.«

Dejanović je odločno ponovil: »Ne jaz ne Edis nisva Saferja uporabljala za svoje namene!«

Slaba družba sploh niso mogli biti tudi zato, ker se oni trije – Smajlović, Dejanović in Jašarević – sploh niso družili.

Kako, da so se sestali v nedeljo, je povedal Dejanović: »V soboto sem se vrnil iz tujine. Obiskal sem Edisa, ko me je ob 19.50 (zabeleženo na mobilniku) Safer poklical, če pridem k njemu na pijačo. Imel je res dober razlog – želel mi je predstaviti svojo bodočo ženo. Povabil sem Edisa, če gre zraven. Tako sva se odpeljala k Saferju, kjer sva se zadržala približno uro.«

Nadaljeval je Jašarević: »Potem nama je Safer predlagal, da bi šli še na pijačo v gostilno. Ustavili smo se v trboveljski, kjer smo se zadržali tudi približno uro. Safer je bil ves vesel zaradi punce, bodoče žene, da je prišla. Predlagal je, da bi šli še na eno rundo, in odpeljali smo se v Kokos bar.«

Prepir pri šanku

Za to, da so izbrali prav tega, sta povedala sogovornika, ni bilo kakšnega posebnega razloga: »Slučajno smo se tako spomnili. Vstopili smo, se postavili za šank in naročili pijačo. Ob šanku je stal tudi Radenko Pušić. Najbližje Pušiću se je od naše družbe pri šanku postavil Safer. Ni minilo dolgo, ko sta se začela zmerjati.«

Dejanović in Jašarević sta povedala, da Pušića prej sploh nista poznala: »Tudi tega ne veva, ali ga je poznal Safer.«

Besedo je povzel Jašarević: »Po nekajminutnem prepiranju je Safer hotel s kozarcem udariti Pušića. Opazil sem še pravočasno, da sem iz Saferjeve roke iztrgal kozarec, nato pa ga odložil na notranjo stran šanka. Oba z Zoranom sva se trudila Saferja pomiriti. Nama je kar uspelo, napetost je popustila. Nedolgo za tem pa je po nesreči iz rok padla pivska steklenica. Safer je namreč invalid in ima polovico telesa ohromljenega, pa tudi epileptik je. Najbrž mu je prav zato iz roke padla steklenica. Natakarico sem takoj zaprosil za metlo in smetišnico, z njo sva skupaj pospravila in kazalo je, da je vse v redu. Ozračje se je umirilo.«

Nadaljeval je: »Po tem nas je šefica zaprosila, naj vsi odidemo, ker zapira lokal. Vsi smo se napotili k izhodu. Zunaj mi je Pušić še segel v roko in se zahvaljeval, da sem pomagal pomiriti zadevo. Stopil sem že nekaj korakov proti parkirišču, podobno še neka gostja. Z njo sva spregovorila nekaj stavkov o tem, kako se resnično nima smisla prepirati.«

Dejanović je prišel iz lokala malce pozneje: »Pušić in Safer sta se že ruvala po tleh, takoj sem posredoval tako, da sem Saferja začel vleči stran. Potiskal sem ga k tlom in ga držal za roko, v kateri je držal nož. Držal sem ga, vse dokler niso prišli policisti.«

Jašarević se je med že omenjenim pogovorom z gostjo obrnil in videl oba, Pušića in Smajlovića, na tleh: »Zavpil sem 'Nož ima!', misleč na Saferja, in nagonsko začel že vsega krvavega Pušića vleči stran, medtem ko je Saferja vlekel stran Zoran. Ni precej uspel, saj se je Safer z obema rokama oklepal Pušića.«

Dejanović: »Še sam ne vem, kako mi je uspelo držati Saferja in vmes še seči po mobilnik, da sem poklical 112.«

Jašarević: »V tistem šoku in med vpitjem smo čakali policijo, rešilca. Zoran je držal Saferja, sam sem miril tisto gostjo, vso pretreseno. Po prihodu so policisti Saferja vklenili in odpeljali. Reševalci so še nekaj časa ostali, čeprav so že takoj ugotovili, da Pušić ne daje znakov življenja.«

Sogovornikoma je težko pri duši: »Zgodilo se je tako na hitro! Če bi bila le malo prej opazila, kaj se dogaja, bi zagotovo preprečila tragedijo. Najtežje pa je živeti naprej s tem zavedanjem! Odtlej sploh ne moreva ne spati ne jesti ...«

Še zdaj ne moreta dojeti, da je Safer s seboj nosil nož: »Če bi to vedela, zagotovo ne bi šla z njim nikamor!«