LJUBLJANA, MARIBOR – Predstojnik oddelka za psihiatrijo na mariborskem kliničnem centru Jure Koprivšek si je vzel čas priti v Ljubljano prepričevat sodnike, naj prenehajo vztrajati pri uboganju izvedenskega mnenja njegovega kolega Gorazda V. Mrevljeta, da bo za 34-letnega Saferja Smajlovića in za ljudi okrog njega najbolj varno, če ostane na mariborskem oddelku za forenzično psihiatrijo, kjer je od začetka februarja 2014, po zakonu pa sme tam bivati najdlje pet let. Toda na psihiatriji še vedno trdijo, da nimajo z njim kaj početi.
Raje gre na sladoled
Leta 2013 je Trboveljčan do smrti zabodel Hrastničana Radenka Pušića. Psihiatri so mu verjeli, da se uboja pred lokalom na Prapretnem sploh ne spominja in da je po prijetju v Novicah začuden prebiral, da naj bi vzel življenje sočloveku. Ker je spil »precej rakije in štok-kol«, jemal pa tudi močna zdravila zaradi epileptičnih napadov, je bil ob dejanju neprišteven, so sklenili strokovnjaki za psiho, sodniki pa so mu namesto kazni od pet do 15 let zapora izrekli ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu.
Že pred nekaj leti so del mariborske psihiatrije preuredili v nekakšen zapor, kamor pošiljajo grešnike, ki jim sodišča namesto kazni izrekajo ukrep zavodskega zdravljenja. Vendar pa so se v zvezi s Smajlovićem hitro začeli oglašati iz Maribora, da ima blag psihoorganski sindrom, sicer pa le nevrološke težave, ki se kažejo kot epileptični napadi. Torej psihiatrične terapije sploh ne potrebuje, so soglašali mariborski psihiatri in pristojnemu ljubljanskemu okrožnemu sodišču predlagali, naj dovolijo Trboveljčanu oditi domov.
Z njimi se v osnovi strinja tudi Mrevlje, da epileptična motnja ne more biti razlog za ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični ustanovi in da bi lahko Smajlović s to boleznijo živel tudi zunaj. Toda po njegovem je tudi epileptično spremenjena osebnost, ki bolj kot zdravljenje potrebuje varovanje pred zelo verjetnimi zlorabami alkohola, ki lahko pri njem vzbudijo nekontrolirane in neobvladljive izbruhe agresije, besa in nasilja.
Pogovarjali smo se s Smajlovićem, ki je v sodno palačo prišel sam oziroma ga je pripeljal prijatelj. Pravi, da je njegova največja želja zapustiti forenzično psihiatrijo, a je tudi poln hvale na račun osebja: »Saj v resnici si v zaporu, toda odkar so me premestili na polodprti oddelek, komaj kdaj srečam kakega paznika. Imamo triposteljne sobe, dve sta dvoposteljni. Ustvarjamo, imamo terapevte, ki ti vrnejo voljo do življenja.«
Ob petkih se z vlakom odpelje domov, v nedeljo zvečer se vrne na psihiatrijo. »Dvakrat na teden imam tudi triurne proste izhode. V Mariboru grem na sladoled ali kaj pojest. Alkohol? Verjemite mi, veliko je priložnosti, toda jaz sem z njim zaključil,« se zdi odločen Smajlović, nato pa se obregne ob mnenje psihiatra Mrevljeta, »da sem nepopravljivo bolan. To preprosto ni res, število prej pogostih epileptičnih napadov se je zelo zmanjšalo. Čutim, ko bo prišel napad, majhen je in traja največ 10 sekund, pa se lahko spet normalno pogovarjam.«
Če doktor meni tako, se strinja
Na seji v postopku za preverjanje ustreznosti varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu se je že nekajkrat srečal z ljubljanskimi sodniki, ki pa so vselej doslej odločili, da mora ostati na forenzični psihiatriji. Tokrat bodo o njegovi usodi odločali sodniki Srečko Škerbec kot predsednik senata, Alja Kratovac kot poročevalka in Marjana Lap kot glasovalka.
Da je Smajlović discipliniran, dobro vodljiv in kritičen do svojega dejanja, predvsem pa do svojih zlorab alkohola, izvemo iz poročila forenzične psihiatrije, ki se konča z besedami: »Ob ustrezni psihosocialni podpori ni pričakovati zlorab alkohola ali drog, zato ukrep z vidika ponovitvene nevarnosti ni več potreben.«
Dodatno težo zapisanemu je torej s prihodom na sodišče dodal tudi dr. Koprivšek, ki so ga povabili na sejo in ki trdi, da Smajlović ob rednem uživanju nevrološke terapije ter zdržnosti od alkohola in substanc na prostosti ne bo nevaren za nikogar. »Zato predlagam, da se zavodski ukrep nadomesti z ukrepom po zakonu o duševnem zdravju, ki bo omogočal njegovo redno spremljanje in nadzorovano obravnavo.« Glede zdravil in abstinence torej za Smajlovića ne bi skrbeli le njegovi domači, ampak bi moral živeti tudi pod nadzorom tima območne psihiatrične bolnišnice, ki ga bo lahko v vsakem trenutku nadzoroval tudi doma.
»S stališča medicine je to morda potrebno,« je zdravniku ugovarjal Safer Smajlović. »Z moje pa ne. Ne potrebujem takega nadzora. Že zdavnaj sem ugotovil, da alkohol ni zame, imam manj napadov. Lahko zdaj vi vsi tukaj pijete pred mano,« je izzval sodnike, »jaz bom pa sok, s tem nimam težav. A če doktor res meni, da je tak nadzor nad mano potreben, potem se strinjam tudi z njim.«
Še dva umora in prerezan vrat V postopku za preverjanje ustreznosti varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja je bil na seji ljubljanskega okrožnega sodišča govor tudi o Janezu Žnidarju, Vidu Lubiju in Dušanu Petrovčiču. O obetih za 41-letnega Žnidarja, ki je 23. maja 2014 v Zgornjih Jaršah umoril Marjeto Bervar, na mariborski forenzični psihiatriji niso ravno optimistični. Še vedno naj bi bil blodnjav in nekritičen do svojega dejanja, bistvenega izboljšanja niti ni pričakovati, zato predlagajo njegovo stalno namestitev v socialno-varstveni zavod. Lubi, 23-letnik, ki je 2. maja 2014 z zadnjega sedeža s šestcentimetrskim rezilom olfa noža taksista Tomaža Starino zarezal po vratu in zagrešil poskus uboja, ni več na forenzični psihiatriji, ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pa poteka uspešno. Obiskuje tudi program za nenasilno komunikacijo. V Mariboru pa do nadaljnjega ostaja morilec policista Damijana Kukoviča, tedaj 26-letni Petrovčič ga je v Litiji ustrelil 22. avgusta 2014. Ima diagnozo paranoidna shizofrenija, zadnje čase naj bi bilo z njim nekoliko bolje, začel je razumevati, vzpostavlja odnos do dogodka, toda ukrep je še vedno potreben, sporočajo iz psihiatrije. Kdo ve, ali bodo sodniki uslišali vsaj njegovo prošnjo po premestitvi na nekoliko bolj odprt oddelek, saj bi si lahko tam baje enkrat na mesec kuhal sam, na takem oddelku pa imajo menda tudi računalnik, s pomočjo katerega bi se izobraževal. |