Enkrat je že ubijal, na prostosti bi bil nevaren

LJUBLJANA, MARIBOR – Do naslednje seje v postopku za preverjanje ustreznosti varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu ostaja 33-letni Trboveljčan Safer Smajlović na mariborskem oddelku za forenzično psihiatrijo. Čeprav je tako odločitev ljubljanskega okrožnega prvič razveljavilo višje sodišče, je prva stopnja tudi drugič odločila, da bi bil v takem zdravstvenem stanju, v kakršnem je, na prostosti preveč nevaren za okolico, in tokrat je takemu mnenju pritrdila tudi višja inštanca.

Smajlović je predlani na Prapretnem z nožem šestkrat zabodel 32-letnega Hrastničana Radenka Pušića, ki je izkrvavel. Obtožen uboja, za katerega bi ga lahko doletelo 15 let zapora, se je Smajlović na sodišču obnašal zelo nenavadno. Zatrjeval je namreč, da se dogodka ne spomni, našteval, da je tistega dne popil kar precej rakije in štok-kol, ob tem pa jemal močna zdravila zaradi epileptičnih napadov. »V Novicah sem prebral, da sem umoril človeka.«

Izvedenci psihiatri so ga razglasili za neprištevnega, zato ga je namesto zaporne kazni doletelo prisilno bivanje na forenzični psihiatriji, potem pa so se stvari jele zapletati. Iz Maribora so namreč sporočili, da sploh ni za k njim, saj ima blag psihoorganski sindrom, sicer pa le nevrološke težave, ki se kažejo kot epileptični napadi.

Ko se napije, postane nasilen

Takega mnenja je njegova lečeča psihiatrinja Angela Ficko Zalokar, ugovarja pa ji poklicni kolega Gorazd V. Mrevlje, ki je za potrebe sodnega postopka izdelal izvedensko mnenje. Strinja se, da epileptična motnja sama po sebi ne more biti razlog za ukrep obveznega zdravljenja v psihiatrični ustanovi in da bi lahko Smajlović s to boleznijo živel tudi zunaj. Vendar imamo po izvedenčevem prepričanju v tem primeru opraviti z nekom, ki mu pripada tudi psihiatrična diagnoza epileptično spremenjena osebnost (napadi epilepsije se pri Smajloviću ponavljajo od tretjega leta starosti, ko so mu odstranili tumor na možganih), ki jo je mogoče uvrstiti v kategorijo duševne motnje zaradi poškodbe možganov.

Situacija je po Mrevljetovem mnenju še bolj specifična zato, ker Trboveljčan bolj kot zdravljenje potrebuje varovanje pred zelo verjetnimi zlorabami alkohola. Težko je namreč pri nekom s tako hudimi psihoorganskimi in kognitivnimi spremembami pričakovati kritičen odnos do alkohola. Ko se Smajlović napije, je pri njem že pri najmanjših obremenitvah ali v konfliktnih situacijah pričakovali nekontrolirane in neobvladljive izbruhe agresije, besa in nasilja.

Zavrnjena je torej pritožba Smajlovićevega odvetnika mag. Igorja Grošlja, ki je sodnike pozval, naj klientu dovolijo za vselej zapustiti psihiatrijo in da bo doma njegov oče že poskrbel za to, da se ne bo mogel več znajti v položaju, ko bi zaradi kombinacije uživanja alkohola ter zdravil lahko še kdaj zagrešil kako kaznivo dejanje.

Družina ga ne bi mogla obvladati

Toda kot okrožni niti višji sodniki ne verjamejo, da bi oče zmogel popolnoma paziti na to, da bo sin redno jemal zdravila in da ga ne bo več premamila opojna pijača. Čeprav je Safer že pred kaznivim dejanjem dobro vedel, da alkohola ne sme uživati, ga kljub temu je, zapišejo višji sodniki in sklenejo: »Življenjsko logično ni mogoče pričakovati, da bi bil mlad, aktiven moški, ves čas pod 24-urnim nadzorom staršev oziroma očeta, ki je tudi sicer izvedencu izrazil strah in pomisleke o tem, da ko je Safer nekaj časa doma, začne hoditi po svoje in se zato družina boji, da ga ne bi mogli obvladovati.«

Za zdaj torej velja mnenje sodnikov, da lahko le v ustrezni ustanovi poskrbijo za to, da Safer Smajlović ne bo zlorabljal alkohola in da torej ne bo dobil priložnosti grešiti. Vendar se bo že čez kakšna tri leta iztekel petletni rok, ko ga po zakonu ne bodo smeli več zadrževati na forenzični psihiatriji in ga bodo morali izpustiti na prostost. Zakonodaja resnici na ljubo predvideva, da se lahko ta petletni rok podaljša, vendar izključno zaradi zdravstvenih razlogov.