Emica zadnjič zapela in stopila pred avto

RADLJE OB DRAVI – Če ne bi bilo 95-letne Eme Popijal iz Radelj ob Dravi, niti mešanega pevskega zbora, ki se imenuje Mavrica, ne bi bilo. Saj je bil prav na njeno pobudo ustanovljen leta 1994. Ob nastanku je bilo v zboru 15 pevk in pevcev, danes jih je 27.

Legendarna in še kako priljubljena Emica Popijal je kljub častitljivi starosti pela – vse do zadnjega. Predsednica zbora je Vikica Ledinek. Ta je Emico poznala kot neverjetno agilno, prizadevno, povezovalno, vedro in dobrosrčno gospo, naravnost predano petju. Z njim je navdušila tudi svojo veliko družino, družino s posluhom!

Letos prvič na cesti

Gospa Emica je bila v otroštvu sirota, starše je izgubila že zelo kmalu, zato je morala v rejništvo, živela in delala poslej na kmetiji, potem pa se poročila v Radlje. V jeseni življenja ji je veselje delalo že toliko vnukov in pravnukov, da niti njen zet ni vedel natančno, koliko jih je vseh skupaj. 
»Nina, si bila ti štirinajsta ali petnajsta po vrsti?« je tedaj vprašal kar svojo hčer. Da je bila vendarle štirinajsta, smo izvedeli, ter da ima že skoraj toliko tudi pravnukov. Da je Emica dolga leta delala na pošti ter da je vse skupaj, okoli njene družine in tudi širše, okuževala prav s petjem, smo še enkrat več izvedeli od gospe Ledinek, pa še to, da je bila tudi v teh letih še kako aktivna tudi v cerkvenem pevskem zboru ter v lokalnem društvu invalidov. Emica je bila v zboru prvi in nepogrešljiv sopran!

Ker je bila zadnje čase malce slabotnejšega zdravja, se je šele ta četrtek prvič sploh v tem letu udeležila tistega, kar ima najraje, pevskih vaj, druženja in prepevanja v njihovem klubu – na osrednji Mariborski cesti.

Kot po navadi je ponjo prišla 76-letna Marica Vampelj, prav tako iz Radelj. Običajno, kot je dejal Emičin zet, so ju družno odpeljali do kluba, pa saj niti ni tako daleč, le za ovinkom in po asfaltni klančini rahlo navzdol. V četrtek pa nista hoteli tovrstne pomoči in sta šli peš.

»Zaradi vaj pevskega zbora Mavrica in njihove nove vodje, ki ima čas za vaje samo v četrtek, se spremeni termin za pikado,« jasno piše že na vhodnih vratih. Pevske vaje se zato vselej začnejo ob 18. uri in končujejo uro pozneje.

Kot da se je prišla poslovit

Ko je Emica torej po daljšem času tedaj vstopila skozi vrata in zagledala dvajseterico zbranih pevk in pevcev, njenih prijateljev in prijateljic, se jih je razveselila kot že dolgo ne.

»Joj, pa koliko vas je nocoj?!« se je smejala.

Potem pa zadovoljno kramljala in čvekala, zares veliko so si imeli za povedati. Ne nazadnje se je bližal njihov nastop, ki bi ga morali imeti naslednjo nedeljo v Izoli.

Zato jih je zborovodkinja Iza Javornik slednjič le pripravila k temu, da so zapeli, naposled se je izkazalo, da so v takšni sestavi zapeli še zadnjič. Zadnja pesem, se je spominjala Vikica Ledinek, je bila tista Avsenikova – Ostanimo prijatelji!

»Ostanimo prijatelji, naj bode smeh kot v tistih dneh / ko zbrani vsi prijatelji smo do noči prepevali. / Ostanimo prijatelji, zdaj naj velja beseda ta / v pesmi naj družba nam živi še dolge dni.«

Če je že morala biti, je bila potem prav ta pesem – najlepša za slovo.

»Meni se je ves čas zdelo, kot da se je prišla poslovit,« je premišljevala Vikica in še enkrat več obujala še tisto zadnjo sliko, v kateri bo za vedno shranjen prizor legendarne Emice, ki se je poslavljala, vsem zbranim iskreno in strastno mahala, »zdravo, zdravo, moje rožice«!

Ura je bila že 19.30, ko sta z zvesto prijateljico Marico stopili s pločnika tik pred društvom invalidov, želeli čez označeni prehod čez cesto, bili najbrž nekoliko nepazljivi, kaj lahko, da je imelo tudi vozilo, ki je brzelo iz mariborske smeri, nekoliko preveč hitrosti, kot smo izvedeli neuradno. Alkohol ni bil kriv.

Za volanom je bila 63-letna domačinka. Gotovo bo klela ta četrtkov večer, saj je do smrti pokosila ubogo Emico, zraven pa še Marico. Emico je vrglo v zrak, smo izvedeli neuradno.

Po zadnjih podatkih je Marica sicer že zunaj smrtne nevarnosti, vseeno pa pod budnim nadzorom medicinskega osebja v mariborskem UKC.

Vikica Ledinek kar ne more verjeti. Nenadoma so ostali brez Emice. Takoj so odpovedali svoj nastop v Izoli. Toda prijatelji, kot je prepevala tista poslednja pesem, ki jo je 95-letna Emica zapela, bodo ostali seveda za vedno!