Eksplozija jim je v ranem 
jutru vzela soseda Toneta

ŽIGRSKI VRH – Izvedeli smo, da so v času turških vpadov na bližnjem hribu prižigali kresove in s tem opozarjali na pretečo nevarnost. Prav zato naj bi ta razpotegnjeni kraj nad Sevnico tudi dobil takšno ime – Žigrski Vrh.

V nedeljo zjutraj tako silno sicer ni gorelo; sevniški gasilci so bili namreč hitrejši od nastajajočega požara. Je pa zato odjeknil, kot še nikoli! Niti najstarejši ne pomnijo takšne eksplozije! Ob pol šestih zjutraj se je zaslišalo celo v Boštanju, smo izvedeli.

Kako hudo je moralo biti, smo že nekaj ur zatem razvozlali z osuplih obrazov, ki so v šoku, ki še kar ni jenjal, tavali pred svojimi domovi. Tam je bil tudi Maks Košar. »Ah, danes smo čisto zgubljeni!« je sprva potožil. »Izgubili smo soseda, Toneta Lončarja …«

Izgubili so soseda!

Udarilo je nekaj pred pol šesto zjutraj. Ko je tudi Maksa zabrisalo iz postelje. Epicenter tega silovitega udara se je zgodil le kakšnih sto metrov stran … Počilo in streslo pa je tako srdito, da se je alarmna naprava v avtomobilu kar sama od sebe sprožila in začela tuliti, utripati so začeli vsi smerniki, Maks je najprej pomislil, da je nekdo zalučal bombo pod njihov balkon. »Veste, doma imamo dva policista, zato sem takoj pomislil na – atentat!« Ko je slednjič le prihitel do avtomobila in videl, da je cel, je stekel v kurilnico, »kaj pa če mi je toplotno črpalko razneslo?!« A tudi nje ni razneslo. Videl je svojo hčer, ki je prestrašeno pogledovala z okna, in ženo na balkonu. »V tistem pa zaslišim, kot da se nekaj seseda,« se je spominjal. Bilo je temačno in megleno, zaradi česar ni mogel videti dovolj daleč. Šel je bližje zvoku. Ker je bil pri Lončarju hlev že prej v slabem stanju, je menil, da se je dokončno podrl. »Toda, le zakaj neki bi tako močno počilo?« se je vprašal, prišel povsem zraven in se v šoku zazrl v prizor, ki ga dotlej še ni videl, v do tal, ampak, res, do tal porušeno domačijo, od katere ni ostalo nič! Takrat je zatulil na ves glas: »Izgubil sem soseda!« Na obraz so mu pritekle solze, »Toneta ni«! Za njim je tedaj pritekel še njegov zet Duško in nemudoma, ob 5.32, obvestil policijo, (sevniške) gasilce, ti pa so bili pod vodstvom Tadeja Strniše ekspresno in že nekaj minut zatem na kraju nesreče. Devet gasilcev je prišlo s tremi vozili (od tega dvema cisternama). »Takoj smo zavarovali območje, ga osvetlili, pogasili še nerazvit požar, dobili informacijo, da je pod ruševinami človek, in ko smo slednjič prejeli še podatek, kje naj bi ta oseba spala, smo začeli prekopavati. Ko sta ga gasilca le našla, smo začeli še tehnično reševanje, osebo rešili in jo predali zdravniškemu osebju.« Ob približno sedmih zjutraj so potrdili smrt.

Samotarski pametnjakovič

Smrt okoli 60 let starega in samskega Toneta Lončarja, domačina z Žigrskega Vrha, izjemno razgledanega in šolanega možakarja, ki je bil sprva mojster v rudniku, pozneje je bil strojevodja, vlakovodja, premikač, je pretresla ljudi. Že pred več kot tridesetimi leti je pustil službo in se zapisal tabrharjenju, hodil od vrat do vrat, pomagal pri kmečkih, vinogradniških in sosedskih opravilih, res so ga imeli radi! »Meni, pa ne samo meni, je pomagal, denimo, bajto gradit,« je priskočil k besedi še njegov sošolec Martin. »Hodil je od bajte do bajte in pomagal, bil zares marljiv,« ga je opisoval s spoštljivimi besedami. »Pa kako je bil razgledan!« se kar nista mogla načuditi z Maksom. »On bi moral biti v parlamentu!« je pripomnil Martin. »Oboževal je novice, rad je bil na tekočem in z vsem seznanjen,« je dodal Maks, Martin pa se nasmehnil, »se spomniš, vse zakone je vedel na pamet, večkrat sem ga moral kar ustaviti, Tonček, tiho že bodi, briga me za vse to!« Bil naj bi že skoraj preveč pameten, sta še družno ošvrknila.

Smrtonosni jeklenki

Do zadnjih nekaj let, ko se je povsem zaprl vase, je bil Tonček tudi izjemno družaben, zgovoren, resnično prijeten sogovornik. V njegovem kevdrcu je bil za prijatelja vselej pripravljen kakšen glažek borovničevca.

Toda, le kaj ga je v zadnjih letih napravilo tako samotarskega in nedostopnega, da se je celo pred najboljšimi prijatelji skrival in da je s svojih vrat kljuko snemal? »Sokrajani smo živeli z njim, a brez njega,« je nekdo dejal. Maks in Martin, denimo, sta ga nazadnje videla že lep čas nazaj, enkrat lani je moralo biti. Kot smo izvedeli, se je Tone pojavil le še, kadar so v vas pripeljali kruh.

»Ah, to je dolga zgodba,« je v tistem zavzdihnil Martin. »Zaradi zemlje so se kregali...«

»Tako dolgo že, da smo se tudi že sosedje sprijaznili,« je dodal Maks. »Res, zanimivo, kako so se starši odločili, da so njegovemu bratu, ki je imel že tako vsega dovolj, imel veliko kmetijo, 75 glav živine, bil celo eden prvih, ki je k nam pripeljal pasemskega šaroleja, res, zanimivo, da so prav vse zapisali nanj, na Tončka pa nič,« je premišljeval. »Da bi vsaj sobo dobil?!« ga je vprašujoče dopolnil Martin.

Menda bi ga že v kratkem čakala operacija kolka, čakal naj bi ga tudi že – dom za ostarele.

»Zato pa ga je najbrž tudi storil …«

Kaj naj bi storil? »Samomor!« so bili skoraj prepričani domačini, ki so še kar prihajali k ruševinam, posledici silovite eksplozije (steklovino je zabrisalo daleč proč, tako pri Lužarjevih kot Zakškovih, prav tako kakšnih sto metrov stran, je bilo moč videti še ogromno razmetane glaževine), in rezultatu, kot vse kaže, dveh smrtonosnih jeklenk, ki sta vidno opozarjali nase.

Obe naj bi Tone (nalašč) pustil odprti.

»Ah, le kdo si je predstavljal, da se bo kaj tako hudega zgodilo?« je spet premišljeval Maks. »Očitno se mu je moralo nekaj zasukati …«