LJUBLJANA – Dvajset let po strahovitem zločinu v Tekačevem, ki se je zgodil v nedeljo, 4. marca 1997, se preiskava še kar nadaljuje. Od dne, ko so v hiši na naslovu Tekačevo št. 9 našli trupla 75-letnega gospodarja Štefana Poharca, njegove 73-letne žene Frančiške, 36-letne podnajemnice Helene Krošlin ter njene 17-letne hčerke Viktorije, kriminalisti iščejo odgovor na še vedno nepojasnjena vprašanja o storilcih. Do zdaj edini obtoženec Kristijan Kamenik je še vedno v priporu v Italiji, kjer so ga spomladi 2015 aretirali z okoli 50 kilogrami kokaina, in čaka na sojenje. Nihče ne zna napovedati, kdaj bo znova dosegljiv slovenskemu sodstvu.
Zločin
Tekačevske žrtve so bile ustreljene iz neposredne bližine. Na podlagi izsledkov podrobnih analiz je bilo kmalu jasno, da je bilo storilcev več, najmanj dva, najverjetneje pa trije. Uporabili so kratkocevno orožje, gospodarja Poharca pa so celo vklenili v policijske lisice. Med pomembnimi sledmi je bila na kraju morije najdena maskirna kapa. Kdo je v rokah držal pištolo znamke Makarov in hladnokrvno streljal žrtvam v glavo? Po zločinu so preiskovalci obvestili javnost, da naj bi morilci odnesli obilen plen, okoli milijon mark v devizah in nekaj kilogramov zlata. O tem se še vedno krešejo mnenja, saj gre zgolj za domnevo, trdnih dokazov o bogastvu Štefana Poharca ni.
Na vprašanja o preiskavi odgovarjajo: »Zločin ni pozabljen. Delamo, in to intenzivno.« Lahko torej pričakujemo skorajšnji konec maratonskega iskanja storilcev? Ve se, da je eden od obtožencev Kristijan Kamenik, nič ali skoraj nič pa se ne ve o sostorilcih. Vsaj do zdaj.
Mnogi so bili prepričani, da je bil primer Tekačevo že na začetku precej zavožen. Preiskava naj bi bila v mnogočem površna, kar je vrglo senco na celotno delo kriminalistov. Po drugi strani pa so dokaj hitro, 27. aprila 1997, aretirali osumljenca, takrat 25-letnega Kristijana Kamenika iz okolice Slovenskih Konjic.
Po več sojenjih Kameniku se je zdelo, da se je vsa zadeva zapletla z različnimi izvedenci, ki so se ukvarjali z njegovimi športnimi copati. So njegove sledi res ostale na kraju zločina? Zanesljivega odgovora ni. Je bil v Tekačevem ali ne? Za zdaj je to eno najpomembnejših vprašanj. Sicer pa je znan vsaj še en možni osumljenec, srbski državljan Milan Vukas. Njegovo ime se je v preiskavi pojavilo že kmalu po odkritju trupel. Vukas – takrat naj bi imel hrvaško državljanstvo – je izginil iz okolice Rogaške Slatine takoj po štirikratnem umoru, pozneje pa je Kamenik potrdil oziroma priznal, da Vukasa pozna, seveda pa ni povedal, ali sta morda bila skupaj tudi v Tekačevem. Kristijan Kamenik namreč vztraja, da tam ni bil nikoli. Kakor koli, kmalu po zločinu so zanesljivi viri povedali, da v preiskavi niso zanemarili morebitne Vukasove vpletenosti. Preiskovalci so ga odkrili v zaporu v Nemčiji, se z njim tudi na kratko pogovorili, a sostorilstva pri krvavem dogodku seveda ni priznal, dokazov pa tudi ni bilo. Leta 2011 se je nepričakovano spet pojavil v Sloveniji, ker so ga izgnali iz Nemčije. Brez dokumentov se je znašel v domu za tujce. Naši kriminalisti so izkoristili priložnost in se z njim še enkrat pogovorili o primeru Tekačevo. Brez uspeha. Leto zatem se je s ponarejenim potnim listom spet znašel v Rogaški Slatini! Takrat je celo presenetil s privolitvijo v poligrafsko testiranje, na katerem je padel! Toda vztrajal je, da je bil v času zločina na Češkem, česar pa ni mogel dokazati. Vsekakor je bil njegov alibi močno majav, zato še vedno ostaja možni osumljenec. Ker pa trdnejših dokazov ni bilo, so ga po postopku poslali v Srbijo, kjer je dobil državljanstvo. Zanimiv je tudi podatek, da so Vukasa v preteklosti že obravnavali v zvezi s preprodajo ukradenih avtomobilov in nelegalno prodajo alkoholnih pijač, ki naj bi jih kupoval od Kristijanove matere Marije Kamenik. Ni znano, ali so v preiskavi morda sklenili krog poznanstev na relaciji Kamenik–Vukas; trgovina s pijačo naj bi namreč potekala tudi na domačiji umorjenega Štefana Poharca.
morda lahko stopili korak dlje v preiskavi.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da v primeru Tekačevo še zdaleč niso pojasnjene vse okoliščine. Eden pomembnih podatkov za nadaljnje postopke je vprašanje o poznanstvu med Štefanom Poharcem in Kristijanom Kamenikom, kar bi morda lahko pojasnila oseba iz Rogaške Slatine, ki je bila tudi že obsojena zaradi trgovanja z orožjem. Pri Poharcu v Tekačevem naj bi ta človek imel skladišče raznovrstnega blaga, tudi orožja. Kot priča je nastopil na sojenju Kameniku, kjer pa je odločno zanikal poznanstvo z njim. Obstajajo pa ljudje, ki pravijo, da bi ga glede tega lahko postavili na laž.
Nove sledi
Res je, da preiskava umorov v Tekačevem nikoli ni zamrla, ker je bilo vseskozi jasno, da Kamenik ni edini osumljenec, torej je bilo storilcev več. Maskirna kapa, ki so jo našli na kraju zločina, je dala pomemben odgovor: iz bioloških sledi, ki so bile prej prešibke za obdelavo, so z modernejšo tehnologijo iz majhnega vzorca izdelali DNK-profil tretjega sostorilca. Osebam, ki so bile doslej že preverjene, ne ustreza, kar potrjuje, da so bili v Tekačevem najmanj trije storilci. Nova sled pa seveda pomeni, da imajo preiskovalci pred seboj veliko dela, osredotočiti se morajo na iskanje neznane osebe in opraviti primerjavo bioloških sledi.
Improvizirana maskirna kapa je pravzaprav narejena iz odtrganega rokava puloverja, ki so ga tudi našli na kraju zločina. Storilec je en konec rokava zvezal skupaj, naredil odprtine za oči in improvizirano kapo nataknil na glavo. Če bi preiskovalci nekako odkrili, kdo je nekoč nosil pulover, iz katerega je izdelana maskirna kapa, bi morda lahko stopili korak dlje v preiskavi.
Kdo grozi pričam?
V primeru Tekačevo so se v minulih letih večkrat pojavile informacije, da vendarle obstajajo priče, ki bi lahko dodale pomembne podrobnosti o dogodkih pred dvajsetimi leti. Sta tožilstvo in policija v dosedanjem postopku res storila vse, da bi pomembne informacije domnevnih prič pripeljala do razkritja? So priče, ki bi morale ostati anonimne, dovolj zavarovane? V zadnjem času so preiskovalci namreč zaznali, da nekdo poskuša vplivati na priče, ki naj bi nastopile v nadaljevanju procesa proti Kameniku na sodišču. Dogajajo se različni pritiski, ki jih je mogoče razumeti kot resne grožnje. Se bodo anonimne oziroma zaščitene priče tem uklonile in se odpovedale navzočnosti na sojenju ali bodo spremenile izjave? Marsikaj je odvisno od tožilstva in seveda kriminalistov, ki si prizadevajo odkriti, kdo ima interes vplivati na priče.
Vse to se dogaja v ozadju in vprašanje je, ali tožilstvo, ki vodi preiskavo, res obvlada svoje delo; na dan so namreč pricurljale nekatere podrobnosti, ki nikakor ne bi smele priti na ušesa nepooblaščenim osebam. In posledica tega so torej grožnje, ki naj bi bile podkrepljene z deli iz kazenskega spisa, kjer so pod oznako »interno« (bolje bi bilo »strogo zaupno«) tudi podatki o anonimnih pričah. Za nadaljnji postopek dejstvo, da se je nekdo nepooblaščen dokopal do takih podatkov, lahko pomeni katastrofo. In hkrati je dokaz, da tožilstvo primera Tekačevo ne obvlada povsem, da ga nikakor ne obravnava dovolj resno. Ob takem razvoju dogodkov se res lahko zgodi, da bo Tekačevo ostalo tam, kjer je že dolga leta – pri Kristijanu Kameniku.
