LJUBLJANA – »Gospa sodnica. Rad bi se vam še enkrat opravičil. Mamo imam na smrtni postelji, poleg tega si ne morete predstavljati, kako težko je, če te obtožujejo za nekaj, česar nisi storil,« je, potem ko je med pričanjem policista protestno zapustil sodno dvorano in zaloputnil vrata ter se nato čez nekaj minut vrnil v spremstvu varnostnika, povedal obtoženi Goran Lukić. Slednjemu namreč tožilstvo skupaj z Mirzetom Memićem očita veliko tatvino, za katero je zagrožena kazen do pet let zapora (prvotno je na zatožni klopi zaradi prikrivanja sedel tudi Aleš Domiter, a je bil, kot smo lahko slišali na sodišču, postopek zanj ustavljen).
Primer v javnosti po vsej verjetnosti ne bi vzbudil tolikšne pozornosti, če ne bi šlo za krajo v prodajalni opreme za športno streljanje, ki jo ima na Strelišču na Dolenjski cesti v Ljubljani eden izmed najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov Rajmond Debevec. Pred skoraj štirimi leti, 29. aprila 2012, ko se je zgodil vlom v njegovo trgovino, iz nje ni izginila le olimpijska puška, seveda neprecenljive vrednosti, ki jo je Debevec ravnokar prinesel s tekme svetovnega pokala v Londonu, ampak tudi kar 25 zračnih pušk, nekaj zračnih pištol, nabojev in daljnogledov ter kopica drugih pripomočkov, ki se uporabljajo v strelskem športu, denimo rokavice. Po prepričanju tožilstva naj bi v trgovino vlomila Lukić in Memić, ki naj bi ukradla še Debevčevega BMW 530D, in sicer potem, ko sta ključe našla v enem od predalov v trgovini. Šestnajst pušk, tri stojala za daljnoglede ter več parov rokavic so policisti pozneje našli v eni izmed garaž v Brezjah pri Dobrovi.
Priča Aleš K., ki prihaja iz Krškega in ki so ga na sodišče pripeljali iz zapora na Dobu, je povedal, da mu je, ko so ga leta 2012 izpustili iz zapora, neki Rom iz Kočevja v nakup ponujal avtomobil, za katerega mu je vnaprej povedal, da je bil ukraden iz garaže v Ljubljani in da pripada Debevcu. »Bodi pozoren, avto je bil tam ukraden in tudi puške,« ga je opozoril. »Notri so bile neke čudne in specialne puške, enih 15 komadov oziroma veliko jih je bilo,« se je spominjal in nadaljeval, da mu je prodajalec avto pokazal na svojem domu v Kočevju. »Nisem vedel, za katerega Debevca gre,« še pravi priča in dodaja, da mu je Rom iz Kočevja o puškah, ki so bile na zadnjem sedežu, povedal, »da je vse v kompletu ukradel«. »On ga je ukradel, seveda. To je ekipa, ki to tam dela vsakodnevno,« še pravi priča, ki se za nakup avtomobila ni odločila. Tokrat je sicer izdal ime prodajalca. Po njegovih besedah je bil to Boris Zupanc, ki naj bi ga 19. februarja 2012 na Petrolovem bencinskem servisu v Kočevju ubila peterica Romov iz Kočevja. Na vprašanje tožilca, zakaj njegovega imena ni omenil že v preiskavi, pa je odgovoril, da si tega ni upal. »To so Romi in z njimi ni zajebancije. Če bi bil on še živ, si tega še danes ne bi upal povedati,« je pojasnil in zaključil, da obtožena v tej zadevi pozna le na videz, in sicer se ju spominja, ko ju je na daleč videl v zaporu na Dobu. Seveda se zastavlja vprašanje, kako bi Zupanc lahko konec aprila prodajal avto, če pa je umrl že dobra dva meseca prej.
Očitke zanikata
Kot že rečeno, je Lukića, ki skupaj z Memićem trdi, da s krajo Debevčevega orožja in avtomobila nima nič, na sodišču najbolj razjezilo prav pričanje policista. Temu je Lukić očital, da ne govori resnice in da po poklicu ni antropolog, da ga lahko prepozna po fotografiji, posneti pri večjem trgovcu s tehničnim blagom, s pomočjo katere ju je policist tudi povezal z dogodkom.
Policist je pojasnil, kako je potekala preiskava vloma v trgovino. Ena izmed prič je tistega večera okoli 22.30 v bližnji Orlovi ulici opazila kombi, na katerem je bil napis enega izmed ljubljanskih podjetij. Policisti so se odpravili tja in ugotovili, da je kombi najel Lukić, ki je bil v času ropa trgovine na pogojnem izhodu z Dob. Tam so našli pajser oziroma kovinski vzvod, na katerem so lahko razbrali, da je bil kupljen pri zgoraj omenjenem trgovcu. Nato so po »enem računu« ugotovili, kdo bi lahko bil storilec, in da je bil predmet kupljen en dan pred vlomom. Nato v zgodbo stopi taksist Tadej M., ki se je oglasil pri Debevčevih in tam pustil telefonsko številko, češ da ve določene okoliščine omenjenega dogodka. Med drugim je povedal, da je na Dolenjsko cesto pripeljal oba obtožena in bil z njima v stiku tudi po vlomu. Med drugim naj bi ga spraševala, ali bi kupil puške, češ da gre za »vročo robo«. Obrambo je zanimalo, kolikokrat je bil policist v stiku s taksistom, saj je slednji pričal, da se je s policistom pogovarjal le enkrat. Policist pa je zatrjeval, da je z njim govoril vsaj trikrat.
Lukićeva obramba je zaradi različnega izpovedovanja prič predlagala, da se tako policista kot taksista na naslednji obravnavi soočita, in menila, da izpoved policista »ne more potrditi dejstva, da bi se ji verjelo, da je na fotografiji prepoznala obdolženega Lukića«. Sodnica je predlogu obrambe ugodila, tako kot predlogu tožilstva, naj se angažira izvedenca antropološke stroke, ki naj ugotovi, ali je na tistih fotografijah Lukić.