DOLENJE POLJE, DOLENJSKE TOPLICE – Zakaj je v soboto popoldne, ko je naše kraje pobelil prvi sneg, Goran Markovič z Dolenjega Polja pri Dolenjskih Toplicah do lovske koče, ki je skrita v strnjenem gozdu Ajdovske planote, izbral najkrajšo, a najslabšo pot, ve le on. Kljub terenskemu vozilu s pogonom na vsa štiri kolesa in zelo dobremu poznavanju gozdov nad Stražo oziroma Sotesko je bila gozdna cesta med Dolenjim Poljem in Velikim Lipovcem, nedaleč od peskokopa Soteska, zanj usodna. Kot so ugotovili policisti, je zapeljal s ceste, trčil v drevo, avto pa je obstal v globeli, od ceste oddaljen več kot 200 metrov.
Tistega dne je bil Goran dogovorjen s kolegi lovci, da se dobijo v lovski koči. Pripravili bi vse za skupni lov, ki so ga načrtovali za nedeljo. »V soboto je prišel domov okoli pol dveh. Bil je obut, zato me je prosil, če mu prinesem seznam lovcev, ki so naročili majice z logotipom. Potem se je spomnil, da je pozabil fotoaparat. Bil je zadovoljen, veselo se je poslovil in dejal, da se vidimo naslednje popoldne, v nedeljo. Ves teden je razlagal, da bo šel čez vikend v lovsko kočo, tam bi tudi prespal,« je v solzah zadnje trenutke z ljubljenim sinom opisovala njegova mama Jožica.
Pozneje je izvedela, da se je na kratko ustavil še pri kolegu, a ker do lovske koče ni prišel, so ga že popoldne klicali prijatelji, ki so ga zaman čakali. »Lovci so mislili, da je Goran doma, mi smo bili prepričani, da je pri koči,« je nadaljevala Jožica, ki so jo začele zle slutnje in nemir prežemati v nedeljo popoldne. Sina ni bilo domov, čeprav je imel naslednjega dne službo. V Revozu je delal, predan je bil službi, tudi v Franciji je bil na izobraževanju. »Klicala sem ga, a je telefon zvonil v prazno. Pomislila sem, da se je zadržal z lovci, morda je zavil še do zidanice. S kakšnim veseljem je letos negoval trte in vino, tako dober letnik je bil,« je tiho dodala.
Nedeljski večer in prve ponedeljkove jutranje ure so bile za Markovičeve, mamo Jožico, očeta Zvoneta in sestro Greto, ene najtežjih, najbolj negotovih. »Klicala sem ga ob enajstih zvečer, a znova nič. Vso noč nisem zatisnila očesa, v hiši sem ugašala luči v upanju, da bom tako opazila, ko bo kateri od avtomobilov, ki so se peljali po glavni cesti, le vključil smerokaz in zavil k nam. Upala sem, da bo Goran prišel domov. A zaman. Ob pol šestih zjutraj sem znova klicala, telefon je zvonil do konca, nihče se ni oglasil,« je hlipaje dejala. Da se je le malo zdanilo, je šla do lovca. Ta je takoj organiziral iskalno akcijo, tudi na policijo so šli. A lovski tovariši Igor, Žiga in Janez, dva sta šla s spodnje strani, eden z zgornje, so nekaj po osmi uri zjutraj naleteli na grozljiv prizor.
Predan lovstvu
Goran je lovsko uniformo oblekel leta 2009. »Ko je vstopil v lovske vrste, smo izvedeli, da je tudi predan gasilec, član PGD Soteska. Bil je zelo družaben, rad je hodil v gozd, rad je pomagal pri delu tako v gozdu kot lovski koči. Vedno je bil on tisti, ki je v fotografski objektiv ujel naše dogajanje, in vedno nas je že naslednjega dne razveselil s slikami. Bil je lovec z dušo. Rad je tudi hodil v lovsko kočo, in prav pot do nje ga je stala življenje. S to nesrečo je v naši družini zazijala velika praznina,« je ob tragični izgubi lovskega kolega dejal Franc Gole, predsednik Lovske družine Novo mesto. Franc in Goran sta skupaj pripravljala tudi spremembe na internetni strani lovske družine, za novo leto bi Goran ali Gorc, kot so ga klicali lovski kolegi, za vse člane pripravil tudi gesla za vstop v zaprti del strani. »Z veseljem je sprejel to delo, čez leto ali dve bi mu v družini predali tudi delo v lovskem informacijskem sistemu Lisjak, ki omogoča načrtovanje, spremljanje in realizacijo načrtovanih nalog pri upravljanju lovišča. Delo z računalnikom je namreč res obvladal,« je dodal Gole.
Tisti, ki poznajo pot, ki jo je izbral Goran, pravijo, da je strašljiva, čeprav so jo domačini pred časom nekoliko razširili. Toliko bolj je bila nevarna v soboto popoldne, ko se je sneg verjetno že prijel makadamskega cestišča, saj je nekoliko višje od poseljenih vasi.
Tragična nesreča, usodna za Gorana, ki bi čez slab mesec praznoval 42. rojstni dan, se je kot najostrejši nož zarezala v srca njegovih najbližjih. S kakšnim veseljem je namreč Goran obnavljal hišo, kjer je živel s starši! In koliko vedrine je prinesel s svojim nasmehom! Tega zdaj ne bo več. Ne bo več njegovega obveznega jutranjega pozdrava »Morgen«, trenutkov, ki jih je posvečal tistim, ki jih je imel najraje. Bolečina je toliko globlja, ker je to že tretja smrt letos v družini na Dolenjem Polju 17, kjer sta že umrla Zvonetova oče in mati, eden v začetku leta, drugi v začetku poletja. Od petih družinskih članov sta zdaj v velikih hiši ostala le Jožica in Zvone, Greta z družino živi v sosednji vasi.
In ni hujše bolečine kot pokopati svojega otroka. Toliko bolj, ker je odšel brez slovesa. Zato, Goran, le sporočilo tvojih domačih: radi te imajo in pogrešajo te …
