Dušan moral umreti, ker je Janezu »vzel mamo«

LJUBLJANA – Janez Žurga, ki je obtožen, da je očima Dušana Stražiščarja 17. decembra lani umoril iz brezobzirnega maščevanja, ima kljub svojim 25 letom za seboj že več let zdravljenja v slovenskih psihiatričnih ustanovah. Kot smo lahko slišali na ljubljanskem okrožnem sodišču, je bil od 20. leta sedemkrat hospitaliziran. Iz poročila Centra za socialno delo Cerknica, ki ga je sestavil Bojan Jerič, izhaja, da večina njegovih težav izvira iz neurejenih družinskih razmer. Zaradi nasilnega očeta se je njegova mama, ki je, denimo, zadnji hip preprečila eksplozijo v stanovanju, ki jo je načrtoval Žurgov oče, že pred letom 2005 z otroki odselila od doma. Nekaj let so v težkih socialnih razmerah živeli sami, nakar je spoznala Stražiščarja in se skupaj z Janezom in njegovim polbratom preselila k njemu na Rakek. Leta 2010 se je od tam odselil Janezov polbrat, tako da je obtoženi na koncu ostal sam z mamo in očimom. Nato se je začelo zapletati, zaradi spora med obtoženim in očimom je morala celo posredovati policija.

Prijavil ga je Stražiščar, saj da ga je Janez žalil in grozil, da ga bo ubil. Janez pa je nasprotno takrat povedal, da sta se sprla, ker doma ni hotel sprejeti hrane, saj je bil prepričan, da mu jo zastrupljajo. Poleg tega je bil zelo prizadet zaradi dejstva, da je bila mama na očimovi strani, saj ga ni videla kot nevarnega človeka. Čeprav je Janez nato večkrat obiskal zdravnika, se je kriza doma, kot izhaja iz poročila, vse bolj poglabljala, zaradi Žurgovih vedenjskih sprememb pa se je njegova mama bala, da bo sin storil samomor. Žurga je zapustil dom, se nekaj časa zdravil v bolnišnici, po zdravljenju pa je živel na različnih naslovih. Leta 2013 je prišel v Ilirsko Bistrico in zaradi »nerazumljivih odločitev padel v finančno stisko«. Med drugim so mu zaradi dolgov, teh naj bi se nabralo za okoli 10.000 evrov, blokirali tekoči račun, nato je moral zapustiti najemniško stanovanje. CSD ga je spremljal vse do maja 2014, ko so izdali sklep o prenehanju obravnave, saj koordinator z Žurgo ni mogel ve?? vzpostaviti stikov. Jerič je pojasnil, da takrat niso ocenili, da bi bilo proti obtoženemu treba sprožiti postopek, ki jim ga omogoča zakon o duševnem zdravju, in sicer da bi zanj predlagali prisilno psihiatrično zdravljenje. »Ali se torej samo roke dvigne, ko oseba preneha sodelovati s koordinatorjem?« se je čudila tožilka Katarina Bergant.

V očimu videl nevarnost

Kakor koli že. Neurejene družinske razmere, negativni občutki do očima, občutek mamine zavrnitve (ker je stopila na očimovo stran) ter zloraba alkohola in marihuane so, kot je ugotovila izvedenka za psihiatrijo Bojana Avguštin Avčin, vplivali na to, da se je pri Žurgi oblikovala mejna osebnostna motnja s psihotičnimi naboji.

»Očima je videl kot nekoga, ki mu je vzel mamo, ki ga ni razumel v njegovih potrebah, željah, ki ga je omejeval,« je pojasnila izvedenka. »Ljubosumen je bil nanj,« je povedala Avguštin Avčinova in nadaljevala, da sta bila z mamo, preden je ta spoznala pokojnega Dušana, zelo navezana. Ta občutek, da ga nihče ne razume, se je pri njem samo še stopnjeval po tem, ko se je znašel v finančni stiski.

»To, kar se je zgodilo, je bilo impulzivno dejanje,« je menila izvedenka. Ocenila je, da je bila med napadom Žurgova sposobnost razumevanja in obvladovanja dejanj bistveno zmanjšanja, pri čemer je za tiste ključne trenutke, ko je očima v stanovanju brutalno pretepel, ga 15-krat zabodel in nato zadušil z blazinami, menila, da je njegova kontrola »pomembno, bistveno oslabljena«, a nikakor ne ukinjena.

Tukaj tako po njenem mnenju ne moremo govoriti o neprištevnosti, saj da sta imeli na to največji vpliv osebnostna motnja in jeza, usmerjena v očima. Zanimivo pri vsem skupaj je, da sta dva izvedenca Žurgo v primeru storitve kaznivih dejanj iz leta 2013 (odvzema vozila in tatvine registrskih tablic), zaradi katerega mu je ilirskobistriško okrajno sodišče maja letos izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ugotovila, da je bil takrat zaradi psihotičnih motenj neprišteven.