Duhovnik si od strahu ni upal spati doma

NOVO MESTO – Med pravoslavnimi verniki na Dolenjskem so se razširile govorice, da naj bi poskušalo vodstvo Srbske pravoslavne cerkve (SPC) njihovega duhovnika Željka Lubardo spraviti iz Slovenije, po njihovem prepričanju naj bi šlo celo za kazen, ker je ovadil ljubljanskega paroha Perana Boškovića, ta se je znašel na zatožni klopi, prav Lubarda pa naj bi bil na procesu ena od kronskih prič. Na območju, ki ga Lubarda pokriva kot novomeški paroh (Dolenjska, Kočevje, Litija), se je zato 350 vernikov podpisalo pod zahtevo, ki jo bodo naslovili na zagrebško-ljubljansko metropolijo in sedež SPC. »Nočemo, da Željko odide zaradi tega, ker naj bi bil priča na nekem sodnem procesu, ki nas sploh ne zanima. Hočemo, da ostane pri nas in nemoteno opravlja svoje delo, saj smo z njim zelo zadovoljni,« nam je dejal eden od njih.

Vseeno bo pričal

Po ovadbi, ki je ni hotel umakniti, je vrh pravoslavne cerkve Lubardo poslal iz Ljubljane maševat v filialo v Kočevje, zadnjih sedem mesecev pa službuje v Novem mestu. Pred dobrim mesecem je proti Boškoviću potekal predobravnavni narok na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, po besedah novomeškega vernika pa so se v tem času začele tudi vse večje težave za Lubardo, ki so dosegle vrhunec minuli konec tedna, ko naj si oče štirih otrok v strahu sploh ne bi upal prespati v svojem novomeškem stanovanju, še nekaj dni zatem pa imel ugasnjen tudi mobilni telefon. »Kolikor vemo, mu hočejo na vsak način vročiti odločbo, da ga iz Slovenije premeščajo na Hrvaško, kjer bi sicer še naprej smel biti duhovnik, vendar bi ostal brez vseh pravic, torej pogodbe o zaposlitvi in plače. Vse to so pritiski nanj pred pričanjem na sojenju, toda kolikor vemo mi, bo šel pričat, saj to smatra za svojo državljansko dolžnost,« pove vernik in dodaja, da sta na paroha tistega dne, ko naj torej ne bi prespal doma, pred stanovanjskim blokom v mazdi s celjsko registracijo neumorno čakala bradata možakarja. »V enem smo prepoznali enega od cerkvenih dostojanstvenikov v Sloveniji, gre za celjskega paroha Milana Dudukovića, v drugem pa uslužbenca zagrebške metropolije.«

Ali res doživlja pritiske in ali je tudi po njegovem tako zaradi zadeve Bošković ter ali držijo še ene informacije, da bo vložil tožbo proti SPC zaradi mobinga na delovnem mestu, smo kajpak preverili tudi pri Lubardi, njegov odgovor pa nas je presenetil. »Ničesar vam ne bom povedal, saj se sploh ne smem pogovarjati z vami. Imam pisno prepoved metropolita, da kontaktiram z mediji.« Ali torej držijo trditve vernikov, da poskušajo Lubardo premestiti iz Slovenije, ter ali se ta res ne sme pogovarjati s slovenskimi novinarji, smo pobarali na zagrebško-ljubljanski metropoliji, a nam je moški glas na drugi strani telefonske zveze pojasnil, da v Zagrebu in na sedežu SPC v Beogradu nimajo nikogar, ki bi bil odgovoren za odnose z javnostjo, na vprašanja o Lubardi pa dobili skop odgovor: »O tem nam ni znanega nič.«

Parohu bodo zamenjali sodnico

Pravi vihar v ljubljanski cerkveni občini in v SPC na splošno je torej junija 2012 sprožil Lubarda, ko je Boškovića obremenil odtujitve dela sredstev, zbranih za gradnjo župnijskega doma ob pravoslavni cerkvi v Ljubljani. Prisvojil naj bi si del donacij in celo gradbeni material za gradnjo svoje stanovanjske hiše v Gameljnah. Cerkev je pozneje ovadbo sicer umaknila in Lubardi odvzela pooblastila, vendar pa je specializirani tožilec Boštjan Valenčič vztrajal pri pregonu ljubljanskega paroha in mu v obtožbi očita kaznivi dejanji poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

Kot zakoniti zastopnik SPC naj bi po tožilčevem prepričanju med letoma 2007 in 2011 z računov SPC plačeval lastne stroške in stroške članov svoje družine (denimo za lizing avtomobila, vrednostne papirje, premije, zavarovanja, posojila, naročnine in položnice), s čimer naj bi pravoslavno cerkev oškodoval za dobrih 73.000 evrov. Za več kot 114 tisočakov škode pa naj bi ji povzročil tudi z domnevnimi nepravilnostmi pri gradnji kulturno-pastoralnega centra, s prisvojitvijo dela donacij ter gradbenega materiala za gradnjo svoje hiše.

In čeprav je celo odvetnik Aljoša Dežman kot pooblaščenec SPC na predobravnavnem naroku sporočil, da v imenu cerkve ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka, saj po njegovem niti SPC niti ljubljanska cerkvena občina nista bili oškodovani s parohovim ravnanjem, tožilca pa pozval, naj takoj umakne obtožbo proti Boškoviću, ta o tem noče niti slišati. Valenčič meni, da gre v tej zadevi za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Po ustavi SPC naj bi bilo namreč premoženje cerkve namenjeno le uresničevanju njenih ciljev, premoženje in prihodki pa se lahko uporabljajo samo za cerkvene potrebe, za druge pa ne.

Bošković je na naroku očitke na svoj račun odločno zavrnil. Ker je sodnica Vladislava Lunder sodelovala že pri izdaji sklepa o uvedbi preiskave proti njemu, je predsedniku okrožnega sodišča Marjanu Pogačniku predlagala svojo izločitev iz tega primera. Ta je njeno zahtevo zavrnil. Parohov odvetnik Milan Krstić pa je na naroku vztrajal pri izločitvi sodnice in odtlej tudi pri izločitvi predsednika Pogačnika, o čemer so morali odločati na višjem sodišču.

Uradna govorka ljubljanskega okrožnega sodišča Mateja Jazbec nam je sporočila, da je bilo medtem »o zahtevi obrambe za izločitev sodnice že odločeno, datum začetka glavne obravnave pa še ni znan«. Neuradno je sicer slišati, da je odločitev višjega sodišča taka, da Boškoviću res ne bo sodila Lundrova, ampak eden od drugih ljubljanskih okrožnih kazenskih sodnikov.