Država za medveda Petru četrt milijona

CERKNICA – Ne le da je leta 2007 tedaj 31-letnemu Petru Zalarju s Hruškarij napad medvedke v Ponikvah popolnoma uničil življenje, po srečanju z njo so mu ga v pravi pekel spremenili tudi ljudje, so nam povedali njegovi znanci, ki so nas rotili, naj vendarle ne objavimo, da je dobil izplačano pravično odškodnino od države, s katero si bo težki invalid vsaj malce opomogel in olajšal človeka nevredno življenje.

Ozek krog neznanih ljudi je namreč brez vseh dokazov spleteničil zgodbico, da je 11. marca 2007 sam lezel v medvedji brlog, ker je hotel fotografirati medvedja mladička, in zato sam izzval napad njune matere. Kot smo izvedeli, so mu zaradi takih govoric nekateri celo odkrito grozili, bojda celo s smrtjo. Nemočnemu invalidu so pretili, ker sta med lovskim pogonom za napadalko poginila njena mladiča. Ena od groženj se je menda pojavila v obliki letaka, na katerem je pisalo, da bosta tudi on in njegova družina končala tako, kot so ti medvedje.

Poklicali smo Petra Zalarja, ki pa o vsem skupaj ni hotel govoriti. »Lahko vam dam eno samo izjavo. Vse do zadnjega centa dam tistemu, ki mi povrne zdravje. Veste, kako je? Sam si niti riti ne morem obrisati, zaradi neznosnih bolečin komaj sedim na invalidskem vozičku.«

Ko ne čutiš rok in nog

Z naslova ministrstva za kmetijstvo so mu v imenu države prejšnji teden nakazali 253.314,87 evra odškodnine, dobival pa bo tudi 910 evrov mesečne rente. Ta mu pripada, da bo lahko plačeval tiste, ki bodo do konca njegovih dni skrbeli zanj, ker država ni poskrbela, da bi bili ljudje varni pred zvermi ter jih zadrževala globlje v gozdu, ne pa le nekaj sto metrov od človeških bivališč, je razsodilo ljubljansko okrožno sodišče, za njim pa pravnomočni pečat na zadevo udarilo tudi višje.

Svet se je torej Zalarju popolnoma obrnil na glavo pred skoraj natanko šestimi leti. Kot novopečeni lovec se je s prijateljico in z očetom Ivanom odpravil na sprehod v naravo, da bi odkrili primeren teren za postavitev solnice za divjad ter da bi našli kakšno rogovje, ki v tem času odpada jelenom.

Ko so hodili po gozdnatem terenu, ki je približno 200 metrov oddaljen od glavne ceste, so prišli do roba grebena nad potokom. Takrat so ob sebi zagledali medvedko, ki je kar naenkrat z izjemno hitrostjo skočila na Petra, ga zagrizla v nogo, s šapami večkrat udarila, potem pa se je skupaj z njim skotalila po strmem pobočju in pristala na kamniti poti ob vodi. »Zagrabila me je za desni gleženj, me začela gristi po zadnjici in roki. Potem nisem več čutil rok in nog. Tako je to, če si zlomiš vrat.«

Preživel je, a popolnoma spremenjen. Dispečerja v ljubljanski betonarni so kajpak upokojili. Dolgo časa je nemočen ležal v postelji Varstveno-delovnega centra Stara Gora pri Novi Gorici. Diagnoza že sama po sebi ni dajala upov na izboljšanje: spastična tetraplegija, od vratu navzdol je paraliziran, poleg tega pa ima še močne mišične krče.

Dneve in noči je odvisen od drugih, vse drugo pa so le spomini na čase, ki jih zanj nikoli več ne bo. Mučno mu je bilo prisluhniti, ko je potiho govoril, da se je nekoč ukvarjal z jamarstvom, kolesaril je, užival v naravi. Oboževal je konje. Sodeloval je na viteških turnirjih, kmečkih igrah, galopskih dirkah, bil je inštruktor jahanja. Zaradi snemanja filma so ga povabili celo na Tajsko, kjer so potrebovali izkušenega kaskaderja in jezdeca; tam je bil trener tajskih kaskaderjev na konjih. Tik pred usodnim dogodkom je ustanavljal svojo kaskadersko ekipo.

Požrl drobovje in jo prekril

Prav v tem času je torej Petra napadel rjavi medved in ravno zdaj se končuje obdobje hibernacije ali zimskega spanja, zato se bodo medvedje iz svojih zimskih brlogov že zelo kmalu začeli vračati med nas. Kajpak se bodo tudi kronisti odpravljali na območja njihovega življenjskega okolja in poročali o tem, da so njihove žrtve postali razni čebelnjaki, zapisovali bodo besede prestrašenega življa, ki si zaradi mrcin ne bo upalo v hoste, ali pa se bodo le pritoževali nad tem, da se vse pogumneje približujejo ljudskim domovanjem.

Napad na Zalarja je bil zadnji, ki se je skorajda usodno končal za človeka in zaradi katerega slovenska sodišča niso dovolila dvoma: za vsak tak napad je odgovorna država.

Eden prvih, ki so se zaradi take izkušnje borili s sodnimi mlini, je bil kmet iz Kota pri Ribnici Franc Gačnik, ki ga je 24. februarja 2000 pri spravljanju drv napadla in grdo razmesarila medvedka. »Na meni je ležala in me grizla. Kjer ni imela česa ugrizniti, je spraskala s kremplji in težkimi šapami in me pustila pri miru šele, ko sem se naredil mrtvega. Za slovo je še enkrat ugriznila v stegno, mi zlomila nadlaht in hudo poškodovala vretenca, nato pa odhlačala za svojima mladičema,« je par mesecev po dogodku novinarjem opisoval bližnje srečanje s stokilogramsko zverino. Mrcvarila ga je najmanj 15 minut, imel je raztrganine po lasišču, obrazu, vratu, prsnem košu, obeh nogah, zlome reber, nosu, podlahti … Posledice niso bile tako hude kot pri Petru pa tudi sodna praksa je bila pred nekaj leti še drugačna, zato so Gačniku prisodili le piškavih 60 tisočakov.

Starejši poročevalci črne kronike se spomnijo, kaj je pred par desetletji doletelo nekega profesorja violončela. Gobaril je na območju Ponikev in se kar naenkrat znašel med medvedko in njenim mladičem. Odrasla žival je hotela zaščiti svojega mladiča, zato se je zakadila v človeka. Zaradi medvedjih udarcev je imel glasbenik prizadet sluh, potem pa so mu morali še amputirati roko v ramenu.

V arhivih smo izbrskali podatek, da je leta 1964 kmet na Racni gori vzhodno od Loškega polja na Notranjskem stopil pod deblo podrte jelke, kjer je bila medvedka s komaj skotenimi mladiči. Napadla ga je in ubila. Leta 1969 je zasledovani ranjeni medved pod Gorjanci napadel lovca Djordja Vukoviča in Albina Vranišiča. Slednji je umrl.

Še najbolj skrivnostna je bila smrt gobarke, ki so jo z listjem prekrito našli avgusta 1987 pri Strugah na Dolenjskem. Medved jo je prekril, taka je bojda njegova navada, ko obračuna z žrtvijo. Jožica K. ni preživela bližnjega srečanja z njim. Požrl ji je drobovje in do nerazpoznavnosti izmaličil obraz.